Javnomnenjska raziskava

Kdo neki je ta »Janez Krstnik«? Javnomnenjski raziskavi o njegovi vlogi – kar se je šepetalo med ljudmi – so upravljavci mnenja hoteli dati težo: za vsako ceno se je treba preriniti do resnice! Z enim samim vprašanjem: »Kdo si ti?« Med ljudstvom se je izoblikovalo troje možnosti, in sicer, da je Janez Krstnik:
a) Mesija, odrešenik, (tisti, ki smo dolgo čakali in ki bo z močjo in oblastjo odrešil Izraela izpod sužnosti okupatorja);
b) Elija, največji med preroki, nekdo zares pomemben;
c) Čisto navaden prerok, kakor toliko drugih samooklicanih prerokov tistega časa, se pravi nekdo, ki hoče vzbujati pozornost.

Glede na ljudski glas so ga imeli zelo radi. Vzljubili so ga. Kaj bi človek storil drugega, kot da bi jim prijazno ustregel? Rekel bi, da je Mesija. In po rokah bi ga nosili, vzklikali bi nad njim, ga poveličevali na tak in drugačen način. Z njim bi počeli vse, kar človeku tako zelo ugaja. Bil bi popularen.

Koliko je v vašem življenju vredna resnica?

Kolikokrat se ljudem pokažete taki, kakršni ste, brez olepšav?

Je že tako, da se človek vedno trudi, da bi imeli o njem dobro mnenje. Vse njegovo delovanje in odločanje je tolikokrat pogojeno z eno samo stvarjo: kaj bodo rekli drugi? Drugače rečeno: v ugajanju. Tako radi ga imamo. Pa je v njem velika past: da v njem postajamo nekdo ali nekaj drugega, samo to ne, kar smo v resnici. In se toliko ubadamo s svojo podobo, da na koncu resnično ostane samo še JAZ, nihče drug. Jaz, ki ni več jaz. Ker jaz ne obstaja sam, ampak vedno z DRUGIM.

Nekaj velikega je bilo v Janezu. Nekaj velikega, da je lahko rekel: »Nisem tisti, za katerega me imate.« Nekaj, kar je v njem ubilo skušnjavo, da bi drugim ugajal. Nekaj, da mu ni spodletelo, ko mu je bilo ugodje, slava, oblast, zvezdništvo ponujeno na dosegu roke. Nekaj velikega, res. Zavedanje lastne resnice – majhnosti. Da je postal ubog, kakor tisti, ki ga je napovedoval.