Besede za srce

V nedavni kampanji pred referendumom o »zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja« je bilo glavno sporočilo pobudnikov tega zakona mogoče skrčiti v par sodobnemu zahodnemu človeku zelo všečnih krilatic: da gre za »pravico odločanja o samem sebi«, da gre za »svobodo posameznika«, za »sočutje« do tistih, ki trpijo, da z evtanazijo nekomu zagotavljamo »dostojanstvo«, da gre pri pomoči pri samomoru celo za »ljubezen do bližnjega«.  Površinskost  Gre za zelo domišljene parole. Francoska filozofinja Chantal Delsol namreč pravi, da se moderni človek namesto »Kaj je res?« pri sebi sprašuje »Kako dobro živeti?«, oziroma po domače »Kaj mi je všeč?« Da torej namesto resnice danes prevladuje pragmatična skrb za dobro (beri: udobno) življenje. Če torej zaigramo na strune »pravic« in vplivamo na čustva, se pravi, če nagovarjamo tisto, s čimer je pri človeku najlažje manipulirati, bomo tudi sicer dobro misleče ljudi prepričali, da je nadvse humano dejanje celo tisto, kar smo imeli...

Človeka v tem našem precej našpičenem času večkrat zagrabi nekakšna sveta jeza, da bi se ob vsem, kar gre narobe, šel revanšista . Se pravi, da bi bil takšen, kot so vsi ostali . Da bi se torej tako kot vsi vključil v tekmo moči , v kateri drug drugemu kažemo mišice, misleč, da s tem pridobivamo na svoji veljavi. Če povem drugače, da bi torej napadal, ko je napaden, da bi sramotil, ko ga zasramujejo, da bi hvalil tiste, ki ga hvalijo, da bi grajal tiste, ki ga grajajo, skratka, da bi vračal hudo s hudim in dobro z dobrim. Preprosto zato, ker se zdi, da je nekdo, ki ne vstopi v to tekmo, vedno na slabšem, obravnava se ga kot ničvrednega poraženca, ki nikomur ne pomeni nič.  Toda: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre?« (Lk 6,32)  Sadovi te lahkotne logike so med nami že precej očitni. Ni namreč težko opaziti, kako zelo se v našem času stopnjuje strašljiva napetost , ne samo na odru dnevne mednarodne in domače politike, temveč že kar vsepovsod, kamor stopim...

Janez ga ni poznal, vsaj ne kot Mesija, kot odrešenika, če je že bil njegov bratranec. Da je lahko izjavil: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« in »Zato sem prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu« (Jn 1,29.31), je moral zato prebresti marsikatero oviro, ki nam jo sicer postavlja zunanjost. Je moral prodreti pod površje banalnega in lažnivega, ciničnega, manipulativnega, ki tako hitro razrase v našem svetu. Je moral na svet pogledati z Božjimi očmi, samo tako se namreč opazi odrešenje, zrno izmed mnogih plev. »Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)  Instant rešitve  Ni ga lahko spoznati. Janezova ugotovitev se je morala izklesati v dolgih urah premišljevanja in tehtanja, v razločevanju dobrega in zlega, predvsem pa v potrpežljivem čakanju. Za vse to pa danes nimamo časa , preprosto smo prezaposleni. Iz službe pridemo utrujeni in takrat nimamo energije za razmišljanje. In nam tako pr...