Krščanska drugačnost

Človeka v tem našem precej našpičenem času večkrat zagrabi nekakšna sveta jeza, da bi se ob vsem, kar gre narobe, šel revanšista. Se pravi, da bi bil takšen, kot so vsi ostali. Da bi se torej tako kot vsi vključil v tekmo moči, v kateri drug drugemu kažemo mišice, misleč, da s tem pridobivamo na svoji veljavi. Če povem drugače, da bi torej napadal, ko je napaden, da bi sramotil, ko ga zasramujejo, da bi hvalil tiste, ki ga hvalijo, da bi grajal tiste, ki ga grajajo, skratka, da bi vračal hudo s hudim in dobro z dobrim. Preprosto zato, ker se zdi, da je nekdo, ki ne vstopi v to tekmo, vedno na slabšem, obravnava se ga kot ničvrednega poraženca, ki nikomur ne pomeni nič. 

Toda: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre?« (Lk 6,32) 

Sadovi te lahkotne logike so med nami že precej očitni. Ni namreč težko opaziti, kako zelo se v našem času stopnjuje strašljiva napetost, ne samo na odru dnevne mednarodne in domače politike, temveč že kar vsepovsod, kamor stopimo, v trgovini, na parkirišču, v šoli, da ne omenjamo spleta, ki je zaradi mogoče anonimnosti postal pravo gnojišče senčnih strani družbe. 

Tako je pač, kadar se ravnamo po načelu »kot vsi ostali«, torej otročje, neodraslo, tako da se prepuščamo čustvom, svoj razum pa povsem zatajimo. Kajti za nič drugega ne gre pri teh Jezusovih navodilih svojim učencem, za nič drugega kot za to, da začnemo uporabljati razum. Seveda, če bomo pri vsem skupaj pustili, da namesto nas odločajo naša čustva, bomo hitro postali »kot vsi ostali«, zdrava pamet pa pravi drugače. 

Zdrava pamet pravi, da mora biti v spirali nasilja in revanšizma nekdo pametnejši, pametnejši pa odneha, pravimo. Vendar je težava v tem, da se lahko to krhko ravnovesje hitro poruši. Z enim samim močnim čustvom. Zato gre Jezus pri vsem skupaj še korak dalje. Ne samo, da ne smemo vračati hudega s hudim, celo ljubiti je treba tistega, ki nam dela hudo. Ljubiti, se pravi verjeti v dobro v njem, ne pustiti se premagati zlu, ki vedno obrača človeka proti človeku, ne pustiti si, da bi obupali nad njim, se pravi imeti z njim neskončno potrpljenja. To pa je strogo razumska odločitev.

Da, gre za ideal, ki ga bomo verjetno težko uresničili, pa vendarle kaže pravo smer. Da namreč postanemo vsaj nekoliko manj »taki, kot so vsi ostali« in začnemo delati drugače. Drugače? Tako, kot smo se naučili pri svojem Bogu, tako, kot On dela z nami, »in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.« (Lk 6,35) 

To je kristjan. Nekdo, ki se zaradi ljubezni v sebi na provokacije zla odziva drugače. Z odpuščanjem. S potrpežljivostjo. Z blagoslavljanjem. S tihim vračanjem dobrega za hudo. Povem vam, da je le tako še kaj upanja za naš zablodeli svet.

(misel ob 7. navadni nedelji, leto C)