Besede za srce

Če se boste sprehodili po razstavi križevega pota Marka Jermana v kripti pod mestnim trgom v Idriji, boste opazili neverjetno stvar, ki jo mogoče vsega vajeno oko zlahka prezre. Kakšna milina sredi vsega krutega sovraštva … Kakšna lepota sredi tako velikega trpljenja. To je tudi tisto, kar želi v nas zbuditi poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ostati lep človek sredi sovraštva, ostati odločen sredi strahu, ostati zaupljiv v noči vere, to je tisto, kar nam je ponudil Bog v noči človeštva preko Kristusa. Bog je prisoten v tem grdem in groznem dogajanju! Najprej v Kristusu, ki tudi danes s podobnim križem hodi po podobnem svetu. Potem pa tudi v ljudeh, ki so bili tistega groznega dne v Jeruzalemu vseeno sposobni nečesa dobrega. Peter, ki se je zjokal. Mož iz Cirene. Stotnik in stražniki. Marija Magdalena in ona druga Marija. Jožef iz Arimateje.  Malo jih je, pa vendar. Nekaj tistih, ki so kljub vsemu še sposobni verjeti v dobro in lepo in sveto in pošteno, je znamen...

Kristusova pasijonska zgodba se ponavlja skozi ljudi vseh časov, vedno znova jo gledamo, kako stopa v naše življenje, včasih tiho, včasih pretresljivo, kot bombe ali pa kot neslišno prenašanje križa, ne samo v dneh pred veliko nočjo, vsak dan, včeraj, danes, jutri, trpljenja je toliko, da bi najraje pogledali stran, bolezni in vojne, smrti in solze, novice, strašne in neposlušljive, ne moremo jim ubežati. Nevzdržno je, tako zelo, da tudi nam preko jezika in srca drsi ena sama misel, tako domača vsem, ki stojimo pod križem človeštva: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« (Lk 23,35) Mar ni to Bog, kakršnega hočemo, da bi rešil vse hudo na svetu, da bi samo zamahnil z roko in bi bilo vsega slabega konec? Mar ni to, da tega ne stori, eden najbolj tehtnih razlogov, da dvomimo vanj in v njegovo ljubezen, ta njegova tišina in pasivnost ob vsem človeškem trpljenju?  Bog sočutja  In vendar si je sam izbral drugačno pot, »med hudodelce je bil prištet.« (L...

Ni najhujša stvar trpeti, ni najhuje umreti. Najhuje je živeti brez upanja .  Zato leto za letom prebiramo Jezusov pasijon, ki je pravi učbenik upanja , zato ga prebiramo tudi letos, ko smo malodane ostali brez upa, da bo kdaj kaj bolje, da bo kdaj kaj drugače, saj je »luč na koncu tunela« še vedno enako daleč in mi smo od vsega čakanja že utrujeni. Tako se človek vda, od utrujenosti nad lastno nemočjo , in potem živi, kot da bo večno tako, kot je, brezciljno tava iz dneva v dan, ker je boj proti temu malodušju – kakor izgleda – že vnaprej izgubljen.  Pojmovanje trpljenja  Pa ni težava v obdobju, ki ga preživljamo, težava je bolj v prepričanju, ki si ga delimo, da je dobro in polno življenje tisto, ki je polno uspehov in zmag, in da je slabo življenje tisto, ki je polno trpljenja in preizkušenj. Trpljenje nam je postalo odveč, brez smisla, ravno tako smrt, zdi se, kot da ne spada v ta naš »uspešni« svet. Zato nam je treba Jezusovega pasijona, ob prebiranju te krute zgodbe...