Besede za srce

Rad bi vam povedal o malem rdečem avtu, ki se vsak dan dvakrat, zjutraj in popoldne, ustavi pred župniščem. V njem se pripelje starejši možakar, ki nato potrpežljivo čaka, vse dokler se na drugi strani ceste, na enem od oken doma upokojencev ne prikaže gospa, njegova žena, si mislim. Potem se nekaj časa gledata, si mahata in potem spet kreneta vsak v svoje osamljeno življenje, čakajoč na naslednji trenutek, ko se bosta lahko videla. Ko se bosta lahko vsaj videla . Ker moramo ljudje vsak dan začutiti in se prepričati, vsaj videti, če drugega ne, da je res, kar v življenju verujemo in upamo, ker moramo vsak dan videti, da je ljubezen resnična , preprosto zato, da tega ne bi pozabili . Saj se brez tega prepričanja vendar ne da živeti, posebno v teh čudnih samotnih časih. Ljubezenska zgodba Ganljiva ljubezenska zgodba naše sedanjosti, o ljubezni, ki se ne more dotakniti, se ne more objeti in si niti ne izmenjati besede, ki samo stoji na mestu in tiho, z otožnimi očmi maha proti oknu,...

»Pojdite in si odpočijte!« pravi Jezus. In tega ne pravi le za poletje. Njegovo naročilo velja za vsak dan v letu, pa čeprav samo za nekaj minut tišine in miru v njem, če pa že to ne, vsaj za nedeljski dan, posvečeni dan vsakega tedna, ki ga posvetimo prav s počitkom. Ne gre za beg. Gre za vrnitev domov. Za prostor, v katerem je človek res to, kar je, otrok Boga namreč. Počitek je prostor uživanja , kjer se človek Bogu pusti razvajati z neštetimi lepotami. Tako trenutki umika, trenutki počitka in samotnega kraja niso trenutki brezdelja in lenobe. So marveč trenutki, ki jih človek potrebuje, da ohrani svojo dušo svežo in vedro in – veselo. Trenutki, ki jih iztrgamo hitenju in skrbem, opravilom in dolžnostim, trenutki umika in uživanja, niso egoistični čas, čeprav nam ga naša napačno vzgojena vest očita kot takega. Nikakor, čas počitka je še bolj kot sebi koristen drugim ljudem . Veliko bolje bomo stopali v probleme in težo dneva, če bomo notranje in zunanje spočiti. Veliko bolje...

26. dan posta Nikdar ne bomo dovolj dobro spoznali dragocenosti trenutka, ko komu napolnimo samoto ... Saj v Rimu nisem sam. Veliko pogledov, veliko pozdravov, veliko mimohodov in veliko klepetov, a tako malo pogovorov in tako malo srečanj, tako malo je človeškega na teh naših vsakdanjih križiščih. Danes pa ni bilo tako. Danes me je obiskal prijatelj. Iste ulice so drugačne in isti sladoled slajši, isto sonce sije močneje in več je ptic in rož, kadar greš v Rimu s kom v korak. In ne samo v Rimu. Ena od dediščin prebivanja v Rimu je odločitev, da bom šel večkrat h komu na obisk. Nikdar namreč ne bomo dovolj dobro spoznali dragocenosti trenutka, ko komu napolnimo samoto.

Pepelnica » Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. « (Mt 6,1) Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je za telo post bolj koristen kot marsikatero drugo zdravilo, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje in pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če post postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če post postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo postali še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se bom...