Besede za srce

Polnôčni zvón z visôkih lín krepkó zaklenkal je! Potihnil glas je vijolín, strunár odbrenkal je! Plesíšča in gledíšča se povsód zapírajo, v odprta pa svetíšča se zemljani zbírajo. Glej, bôžji hràm tam sréd polján dviguje se v nebó, oj bôžji hràm takó prostrán in pa krasán takó! Kot réke v morje vanj nocój krdela silno vró, svetíšče polno je takój — in duri se zapró. Tu v blagru ino v svili vse nocój košáti se, diší ti po kadíli vse in svéti v zlati se. Več biserjev ko v dnu morjá pred tábo se iskrí, in več, ko zvézd je vrh nebá, tu jasnih je očí. Tu gibki udje, vzôrna rast, tu lét in líca cvét, tu zêmlje slást, bogastvo, čast... o, ti presréčni svét! — A čuj!... Nék duh zakliče mi: "Kar zrèš jih pred sebój, zapíši mej mrlíče mi s pepelom tem nocój!" In stópil sem pred žrtvenik, kot bi duhovnik bil, pepel iz óljčnih je mladík nanj dèl cerkovnik bil. Pepela zdaj na téme sem najprvo sêbi vsul, vtopíl se v misli néme sem, le Bog je ...

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati. Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi , posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari. Tebe, Najvišji, odseva. Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe. Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu, s katerim ohranjaš svoje stvari. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi; mnogo koristi ponižna, dobra in čista. Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju, v katerem nam noč razsvetljuješ; lep je in vesel in krepak in močan. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji, in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem. Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo, in prenašaj...

Zgodilo se je v ekvadorski Amazoniji. Indijanci plemena Shuar so objokovali umirajočo babico. Sedeli so ob njeni smrtni postelji in jokali. Očividec, ki je prišel iz drugih svetov, jih je vprašal: »Zakaj jokate pred njo, če je še vedno živa?« In tisti, ki so jokali, so odgovorili: »Da bo vedela, kako zelo jo imamo radi.« (E. Galeano, Knjiga objemov )

To zgodbo mi je povedala Rosa Maria Mateo, ena izmed najbolj znanih osebnosti španske televizije. Ženska iz neke zakotne vasi ji je poslala pismo z vprašanjem in jo prosila, naj ji odgovori po pravici: »Ali me, ko vas gledam, tudi vi gledate?« Rosa Maria mi je to povedala in rekla, da ni vedela, kaj naj ji odgovori. (E. Galeano, Knjiga objemov )

Alastair Reid piše za New Yorker , a gre le redko v New York. Raje živi na samotni plaži v Dominikanski republiki. Na tisti plaži je pred nekaj stoletji pristal Krištof Kolumb, ki je bil na enem od svojih potovanj na Japonsko, in od takrat se ni nič spremenilo. Od časa do časa se med drevesi pojavi poštar, sklonjen pod težkim bremenom. Don Alastair prejema gore pošiljk. Iz Združenih držav ga zasuvajo s prospekti, letaki in katalogi, z luksuznimi skušnjavami potrošniške družbe, ki nagovarjajo k nakupovanju. Nekoč je med pošiljkami našel tudi ponudbo za napravo za veslanje. Don Alastair jo je pokazal svojim sosedom ribičem. "V zaprtem prostoru? Uporablja se v zaprtem prostoru?" Ribiči niso mogli verjeti svojim očem: "Brez vode? Vesla se brez vode?" Niso mogli verjeti, niso mogli razumeti. "In brez rib? In brez sonca? In brez neba?" Ribiči so donu Alastairu povedali, da se zbujajo vsako noč, dosti preden se zdani, gredo na morje in mečejo mreže, med...

Te dni berem Knjigo objemov urugvajskega pisatelja Eduarda Galeana. Zbirka zanimivih misli, zapisov iz življenja o vsem, kar je to. Predvsem pa o tem, kaj pomeni biti človek v žilah tega sveta. Prijetno, božajoče branje. Eno od zgodb, ki me je nagovorila, ponujam tudi vam. Vloga umetnosti / 1 Diego še nikoli ni videl morja. Njegov oče Santiago Kovadloff ga je zato odpeljal tja. Potovala sta na jug. Morje je ležalo onkraj visokih sipin in čakalo. Ko sta deček in njegov oče po dolgi hoji končno prišla do peščenih vrhov, se je morje razprostrlo pred njunimi očmi. Bilo je tako neskončno in bleščeče, da je deček onemel od njegove lepote. Ko je končno zmogel spregovoriti, je drhteč jecljaje poprosil očeta: "Pomagaj mi gledati!"

Molčeči so še edini košček krščanstva, kar ga imamo. (Sören Kierkegaard)

Človek se mora navaditi, da ne odgovarja prenaglo na zunanje dražljaje in da ga zunanji dražljaji ne motijo, ne vznemirjajo. Navaditi se mora, da ostane kljub zunanjim dražljajem miren in se ne da vznemiriti in razdražiti, iztiriti ali potlačiti. Kot najpreprostejšo moderno vajo navajajo telefon. "Naj telefon zvoni, ni treba, da dvignem slušalko; bo že nehal." S takimi mislimi se lahko tudi navadimo, da na izzivalno psovko svojega bližnjega - molčimo. Tako je spor najprej končan in zmaga zanesljivo - naša, ne nasprotnikova, čeprav je po vsakdanjem mnenju baje ravno narobe; a ni res. Človek se sam ne zaveda, da se prav s takimi vajami razvije v najbolj mirno osebnost, ki je zlepa nobena stvar ne spravi iz ravnotežja. Človeku se namreč šele ob takem obnašanju začne odkrivati ena od temeljnih zakonitosti našega življenja v razmerju do zunanje okolice. Niso zunanje okoliščine vzrok za našo prenapeto in vzdraženo držo, ampak samo naši lastni odgovori na te okoliščine. Vse ...

Življenje med besedami je predvsem zanimivejše kot tisto, kjer jih ni. Ne izbiram jih, one izbirajo mene. (Edgar L. Doctorow, ameriški pisatelj)

Ko govorim o pisanju, tisto, kar mi najprej pride na misel, ni roman, pesem ali literarno izročilo, ampak človek, ki se zapre v sobo, sede k mizi in se v samoti obrne navznoter … pisati pomeni ta notranji pogled spreminjati v besede, preučevati svet, v katerega prestopi ta človek, potem ko se umakne vase, početi to potrpežljivo, trmasto in z veseljem … Pisateljeva skrivnost ni navdih – kajti za tega ni nikoli jasno, od kod prihaja – ampak njegova trma, njegova potrpežljivost. Za tisti čudoviti turški pregovor – izkopati vodnjak s šivanko – se mi zdi, da je nastal z mislijo na pisatelje. Orhan Pamuk, predavanje ob podelitvi Nobelove nagrade

Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ zmerom s seboj in ga ne posodi nikomur. Gostu odpre gosposko izbo, prijatelju klet, popotniku svisli; te kamrice pa še bratu ne. Tudi sam prestopi njen prag le ob največjih praznikih, ob urah usodnega spoznanja, najvišjega veselja, najgloblje žalosti in v predsmrtnem strahu. Vanjo spravi, kar je kdaj od srca ljubil. Marsikdo ima sila prostrano, z vsem posvetnim bogastvom ozaljšano domovanje; široke stopnice so odete s preprogami, vitki stebri so od belega marmorja, dvorana se vrsti za dvorano, bleščé se v zlatu; in v parku, na vrtu, na stopnicah, v dvoranah in izbah je prazniških gostov brez števila; vesela in mlada so lica, bistre oči, rosne od sreče, in vsepovsod je pesem in smeh in ples; ker danes je žegnanje, jutri bo svatba, pojutrišnjem god. Ali zadaj, tam čisto zadaj je skrita kamrica, ki nobeden med vsemi glasnimi gosti ne vé zanjo; tesna je, prazna in gola, ena sama podoba v...

Ona, 1. 9. 2009 Še en zanimiv članek iz One tega tedna, ki ga lahko vzamemo za pretiravanje ali pa za opomin. Vsaka ost je dragocena, seveda. Pomislite, kdaj ste šli nazadnje od doma brez prenosnega telefona. In kolikokrat v minuti osvežite ikono s prihajajočo elektronsko pošto? Se pravi, med službenim časom? Strokovnjaki razlagajo, da pošiljanje in prejemanje telefonskih sporočil in e-pošte hranita ego. Podobno je s čezmerno dovzetnostjo za internet. Če si dneva ne morete zamisliti brez spletnih računalniških iger, morebiti pisanja bloga, prebiranja forumov in podajanja komentarjev, brskanja po vsebinah z glasbo in filmi ter vas zadovoljujejo zgolj virtualni stiki na straneh za mreženje – je znak za alarm. Pogovarjali smo se z zdravnikom Mihom Kramlijem iz Nove Gorice, ki se edini v Sloveniji ukvarja z odvisnostjo od interneta. OTROČJE PASTI ZA ODRASLE »Nikoli nisem skrivala, da tu in tam podležem kakšni odvisnosti,« je pred leti v znanem slogu zapisala Desa Muck. »Ko sem od prijatelj...

Ona, 1.9.2009 Zdel se mi je kot zanimiv članek, pa ga ponujam tudi vam. Za morda kak razmislek več, kot se je ponudil avtorici. September je tukaj in sem živčna. Pa malo neučakana, saj poznate to septembrsko stanje. Čakamo šolo. Sploh pa mi je strah v kosti nagnala trditev iz zadnje knjige ameriškega vseznalca in družbenega teoretika Malcolma Gladwella, ki pravi, da otroci izgubijo največ znanja med dolgimi poletnimi počitnicami. Takrat zaradi celodnevnega norenja in pomanjkanja možganske vaje menda dobesedno puhti iz glav. Kar strašno, kajne? Ali pa tudi ne poleti pač deluje tista enajsta šola pod mostom, kjer se naučiš noreti in plezati po drevesih pa tudi veščin prepričevanja: recimo, kako prepričati starše in babice, da ti dovolijo vse mogoče, od popolnoma neprimerne in nevzgojne plastične pištole na proščenju v Turnišču do sladoleda pred kosilom in bedastega filma ob devetih zvečer. Kdaj je biti starš postalo »starševanje«? Tako se je spraševala nabrita scenaristka in pisateljica ...