Odtujevanje/3

Alastair Reid piše za New Yorker, a gre le redko v New York.
Raje živi na samotni plaži v Dominikanski republiki. Na tisti plaži je pred nekaj stoletji pristal Krištof Kolumb, ki je bil na enem od svojih potovanj na Japonsko, in od takrat se ni nič spremenilo.
Od časa do časa se med drevesi pojavi poštar, sklonjen pod težkim bremenom. Don Alastair prejema gore pošiljk. Iz Združenih držav ga zasuvajo s prospekti, letaki in katalogi, z luksuznimi skušnjavami potrošniške družbe, ki nagovarjajo k nakupovanju.
Nekoč je med pošiljkami našel tudi ponudbo za napravo za veslanje. Don Alastair jo je pokazal svojim sosedom ribičem.
"V zaprtem prostoru? Uporablja se v zaprtem prostoru?"
Ribiči niso mogli verjeti svojim očem:
"Brez vode? Vesla se brez vode?"
Niso mogli verjeti, niso mogli razumeti.
"In brez rib? In brez sonca? In brez neba?"
Ribiči so donu Alastairu povedali, da se zbujajo vsako noč, dosti preden se zdani, gredo na morje in mečejo mreže, medtem ko se sonce dviga na obzorje. Táko je njihovo življenje in táko življenje jim je všeč, veslanje pa je pri vsem tem edino neprijetno opravilo:
"Veslanje je edino, kar sovražimo," so rekli ribiči.
Nato jim je don Alastair razložil, da se naprava za veslanje uporablja za telovadbo.
"Za kaj?"
"Za telovadbo."
"A. In kaj je telovadba?"

(E. Galeano, Knjiga objemov)