Preskoči na glavno vsebino

Odločim se, kdo sem

Če je kdo doslej mislil, da je Jezusov nauk, da je krščanstvo igra, da je to nekaj za nedeljski prosti čas, naj odslej misli drugače. Krščanstvo pomeni biti drugi Kristus, ne samo poslušati o njem. Ne samo občudovati ga. Biti, živeti, hoditi, delati kakor Kristus.

In za to je potrebna vsa resnost ter trezna in zvesta odločitev.

Ena od prvih zadev, ki jo ta odločitev prinese s seboj, je, da dokončno postavimo stvari v svojem življenju na pravo mesto. Drugače povedano, da se odločimo, katere stvari so nam najbolj pomembne, katere so pomembnejše od ostalih in katere sploh niso bistvene. Morda se nam zdi to zelo samoumevno, pa ni. Veliko naših odločilnih napak, nesporazumov, nepravičnosti in tudi užaljenosti, da ne rečem sovraštva, nastane, ker ne vemo, kaj ima v našem življenju prednost. Ker se nismo zares odločili.

blogs.mie.utoronto.ca

In prepričan sem, da je danes v naši družbi tako čudno stanje prav zato, ker ne vemo natančno, za kaj smo se pravzaprav odločili in – posledično – kdo pravzaprav smo. Naše odločitve namreč povedo, kdo smo, ne naše sposobnosti ali življenjski pogoji. Naše odločitve. Zanje pa je potrebno imeti stvari na pravem mestu – in se jih držati, seveda. Da smo – če smo kristjani – kristjani tudi na morju, v trgovini, v službi, ne samo v cerkvi.

Seveda so odločitve težke. Vedno namreč pomenijo, da se nečemu zavežemo in se drugemu odpovemo. »Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) In to velikokrat spremlja neke vrste žalost, ki pa je žalost le do tedaj, ko ugotovimo, da vsaka odločitev osvobodi, da vsaka odločitev prinaša mir. Nasprotno je tisti, ki se ne želi odločiti in se tako nikomur zameriti, v stalnem suženjstvu ugajanja in koristi, v begu in strahu.

Zato danes te Jezusove besede. Na prvi pogled trde besede, a samo besede, ki nas silijo, da se odločimo. Da postanemo in ostanemo nekdo. Človek, kristjan, Slovenec, duhovnik, mati, oče, sin, hči ... Vsak to, za kar je poklican in najprej to, za kar je poklican. Ker je to njegovo bistvo, njegova smer življenja.

Tvoja smer je Kristus. Poklican si, da si drugi Kristus. Zanj si se odločil že nekoč. Vreden ga boš, če se odločiš tudi danes. Če bodo ljudje po tebi videli, da je Kristus tu, na zemlji, tudi danes.
*

Komentarji

  1. Biti Kristus je za večina ljudi prezahtevna naloga. Tega ne zmorejo niti visoki cerkveni dostojanstveniki. Še apostoli so se pohujšali.
    Meni je Kristusov nauk bolj smernica in opora v življenju, kot pa vzgled . Moja vera je premala, da bi se zavestno odločil prehoditi njegovo pot.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m