Jezus moli.
V njegovem življenju se to godi zelo pogosto. Pravzaprav je Jezus v stalni zvezi s svojim Očetom. Vedno se nanj obrača, se z njim pogovarja, ga posluša, ga hvali in prosi. Vedno moli. Ne samo zato, da bi naredil, kakor je prav, ne zato, ker bi hotel prelagati svojo odgovornost. Umika se in moli predvsem zato, ker sta Jezus in Oče eno.
Biti eno – to je človekova nuja. Človek nima miru, človek ne neha hrepeneti, upati, si želeti, dokler ni eno. Dokler ne živi s tistim, kar mu manjka. Ni popoln, če ni eno. Ni srečen, če ni eno. Ko pa začuti in doseže to enost, njegovo življenje postane polno smisla in jasnosti. Takrat bi lahko premikal svet. In dejansko ga.
Prav zato – ker sta z Očetom eno – Jezusova molitev ni samo izgovarjanje besed. Seveda ne. Jezusova molitev je beseda ljubezni, ki se od navadnih besed loči predvsem po tem, da ne obstaja, ker bi hotela nekaj doseči, ampak preprosto živi – ker ne more drugače. To je beseda, ki je preprosta in iskrena, beseda, ki umolkne, kadar je potrebno, beseda, ki posluša, beseda, ki skozi skromne črke pove vse to, kar povejo tudi naši poljubi, objemi, naše solze in bolečine, beseda, ki poje, ki se veseli, ki je hvaležna, beseda, ki se preprosto drugemu prepusti in živi zaradi drugega. Na kratko: beseda, ki ljubi. Beseda, ki dve osebi dela eno.
Je vsega tega lahko sposoben tudi kak kristjan? Seveda. Saj je Jezusova prošnja – in potemtakem tudi kristjanov cilj – prav to, da bi bili s svojim Očetom tudi mi eno.
Vem. Pomislili ste na svoje molitve, tudi na svojo ljubezen, na svoje odnose in ugotovili, da do tega manjka še veliko. Ampak v ljubezni in v odnosih bomo ljudje večni učenci. Zato moramo vedno k tem stvarem pristopati kot učenci, ne pa kot učitelji ali mojstri: z jezikom učencev (prim. Iz 50,4), ki več molčijo, kot pa govorijo. Seveda tudi kaj vprašajo, za kaj prosijo, se zahvalijo, predvsem pa molčijo, poslušajo, gledajo, čutijo.
To mora biti naša molitev: v tej drži prositi, naj me Bog nauči pravih besed – besed ljubezni, skozi katere človek lahko postaja eno – z Bogom in z ljudmi. Ko se namreč v človeku zgodi, da stopi na Božja vrata, pripravljen, da se uči, takrat poveličuje Boga. In takrat lahko Bog poveliča človeka, tako, da imata enako veliki srci. Kako bi bila sicer lahko eno?
*
V njegovem življenju se to godi zelo pogosto. Pravzaprav je Jezus v stalni zvezi s svojim Očetom. Vedno se nanj obrača, se z njim pogovarja, ga posluša, ga hvali in prosi. Vedno moli. Ne samo zato, da bi naredil, kakor je prav, ne zato, ker bi hotel prelagati svojo odgovornost. Umika se in moli predvsem zato, ker sta Jezus in Oče eno.
Biti eno – to je človekova nuja. Človek nima miru, človek ne neha hrepeneti, upati, si želeti, dokler ni eno. Dokler ne živi s tistim, kar mu manjka. Ni popoln, če ni eno. Ni srečen, če ni eno. Ko pa začuti in doseže to enost, njegovo življenje postane polno smisla in jasnosti. Takrat bi lahko premikal svet. In dejansko ga.
Prav zato – ker sta z Očetom eno – Jezusova molitev ni samo izgovarjanje besed. Seveda ne. Jezusova molitev je beseda ljubezni, ki se od navadnih besed loči predvsem po tem, da ne obstaja, ker bi hotela nekaj doseči, ampak preprosto živi – ker ne more drugače. To je beseda, ki je preprosta in iskrena, beseda, ki umolkne, kadar je potrebno, beseda, ki posluša, beseda, ki skozi skromne črke pove vse to, kar povejo tudi naši poljubi, objemi, naše solze in bolečine, beseda, ki poje, ki se veseli, ki je hvaležna, beseda, ki se preprosto drugemu prepusti in živi zaradi drugega. Na kratko: beseda, ki ljubi. Beseda, ki dve osebi dela eno.
Je vsega tega lahko sposoben tudi kak kristjan? Seveda. Saj je Jezusova prošnja – in potemtakem tudi kristjanov cilj – prav to, da bi bili s svojim Očetom tudi mi eno.
Vem. Pomislili ste na svoje molitve, tudi na svojo ljubezen, na svoje odnose in ugotovili, da do tega manjka še veliko. Ampak v ljubezni in v odnosih bomo ljudje večni učenci. Zato moramo vedno k tem stvarem pristopati kot učenci, ne pa kot učitelji ali mojstri: z jezikom učencev (prim. Iz 50,4), ki več molčijo, kot pa govorijo. Seveda tudi kaj vprašajo, za kaj prosijo, se zahvalijo, predvsem pa molčijo, poslušajo, gledajo, čutijo.
slika: istockphoto.com
To mora biti naša molitev: v tej drži prositi, naj me Bog nauči pravih besed – besed ljubezni, skozi katere človek lahko postaja eno – z Bogom in z ljudmi. Ko se namreč v človeku zgodi, da stopi na Božja vrata, pripravljen, da se uči, takrat poveličuje Boga. In takrat lahko Bog poveliča človeka, tako, da imata enako veliki srci. Kako bi bila sicer lahko eno?
*
Komentarji
Objavite komentar