Dva realna možaka

Ko gledam na ta dva možakarja, vsakega po eni strani očeta naše vere, mi v premislek prihaja njuna življenjska situacija, ko sta spoznala Jezusa, ko je On vstopil v njuno življenje in ko sta onadva stopila k njemu. Različnih poklicev, različnih izobrazb, iz različnih življenjskih pogojev, verjetno tudi z različno podobo Boga. Obema pa srečanje z Jezusom popolnoma spremeni življenje. Popolnoma. Oba zapustita varnost in zavetje in preskrbljenost, verjetno tudi dobro ime. Zakaj? Samo zaradi nekega lažnega mita? Zaradi nekega privida?

Nikakor. Oba sta bila realna, zelo realna moža. To nista bila sanjača. Življenje sta imela na pladnju, vedela sta za njegove lepote in njegove pasti. Vse, kar sta storila, sta storila po premisleku, ne samo po navdihu. In sta se – ob srečanju z Jezusom – odločila, zavestno odločila, da sprejmeta ostrino in mehkost njegovega nauka, varnost in tveganje, obljubo, ki je nihče ne more potrditi, in odgovornost, za katero bo malo hvaležnosti.
Vse to samo zaradi srečanja z Jezusom.

Ne vem, zakaj. Morda pa se mi dozdeva, da zato, ker je bil Jezus odgovor na vsa njuna vprašanja, zagotovilo o njuni prihodnosti, ljubezen, ki je tako močna, da ji moraš odgovoriti.

Vi ne čutite tega? Se vam zdi, da je to samo za upokojenke, ki nimajo kaj početi, in za otroke, ki še ničesar ne razumejo? Presodite sami. A mene prav ta dva realna možaka prepričata, da je v osebi Jezusa Kristusa nekaj, brez česar si svojega življenja ne morem predstavljati. Da je v njem nekaj, kar me sili, da hodim za njim. Da je v njem nekaj, kar me žene, da tudi drugim govorim o njem. Nekaj, kar mi daje veselje, da sem njegov učenec, učenec, ko pojem, in učenec, ko jočem.

Težko povem, kaj je to. A če ste se že srečali z Njim, potem veste. Potem veste tudi to, da vam neizmerno zaupa in vas ljubi do konca.
*