Preskoči na glavno vsebino

Sloveniji

Ljuba domovina,

Ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama. Še zdaj sem prepričan o tem. Ko si se rodila, so bili težki časi. In vendar, glej, živiš! Tvoje novo življenje je bilo tolikim v veselje, tolikim znamenje upanja, znamenje, da Bog ni in nikoli ne bo zapustil Slovencev.

In danes si stara dvajset let. Dvajset. Prava mladenka, še vedno lepa kot tisto prvo jutro, ki si ga doživela. Lepa, oblečena v belino gora in modro morje, s pšenično zlatimi lasmi, ki ti valovijo v burji. Tvoj glas je kot glas stoterih rek in slapov, kot glas vriskajočih na trgatvi. Tvoje oči so svetle, v njih je toliko upajočih ljudi, ki so te gledali, ki si jih gledala na svojih cestah.

Morala si se boriti za svoje življenje, že od vsega začetka. Morala si se odločiti, morala si vztrajati. Zato si tako lepa. Tvoj obraz se je izčistil v krvi in znoju, na bojiščih, kjer so ti želeli povedati, te prepričati, da si nekaj drugega, kot si v resnici. A ti veš: tvoj oče je jezik, tvoja mati je vera. To si, iz njiju si zrasla. Taka ostani. V tem je tvoja lepota, v tem tvoja veličina. Ne v bogastvu, ne v širnih prostranstvih, ne v lovorikah. Nikdar nisi bila, nikdar ne boš velika. Vsaj ne velika tako, da bi te za tako imeli tvoji sosedje. Velika si in boš v svoji lepoti.


Ne smeš je pozabiti, ne smeš je prodati. V njej je vse, kar imaš. Tvoje veselje, tvoj smisel, tvoja pot. V njej je tvoja dragocenost, v njej je tvoja prihodnost. Kajti le če boš lepa, boš obstala. In če ne boš pozabila, kaj je tvoja lepota.

Tvoja lepota je tvoja zemlja, naj ti rodi veselje in mir.
Tvoja lepota je tvoja edinstvenost, ne pozabi se spoštovati.
Tvoja lepota so tvoje korenine, nikdar se ne nehaj piti iz njih.
Tvoja lepota je tvoja marljivost, nikdar ne pozabi, da te krepi.
Tvoja lepota so tvoji otroci, vedno jih uči, da bodo Slovenci.
Tvoja lepota je tvoja beseda, vedno govori in piši in misli slovensko.
Tvoja lepota je tvoja pesem, naj ti je skrb in sovraštvo ne vzameta.
Tvoja lepota so dobri ljudje, naj ti jih nikoli ne zmanjka.
Tvoja lepota si ti sama. Nikdar ne pozabi tega, kar si.

Ljuba domovina, naša si in mi smo tvoji. Zato si tako lepa. Bodi in ostani taka. Bodi in ostani naša. Potem bomo tudi mi res tvoji.
Bog s teboj, rad te imam,

Marko
*

Komentarji

  1. Lepo povedano.Prava osvežitev v času, ko se prepiramo, komu pripada večja renta iz osamosvojitvene vojne.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j