Kdo je moj Bog?
V današnjih berilih na primer srečamo tri ljudi, ki želijo priti temu vprašanju do dna: Mojzesa, Pavla in nazadnje še Nikodema. In odgovor na to vprašanje še vedno zahtevamo tudi mi. Tudi vsak od nas, ki smo danes tu.
Zakaj vse to iskanje? Zakaj vse to naprezanje? Povem vam, ne samo iz radovednosti. Odgovor na to vprašanje je tako zelo pomemben, ker je enak odgovoru na drugo, enako težko vprašanje, ki mu skušamo priti do dna z vsakim vdihom in izdihom. Odgovor na to, kdo in kakšen je moj Bog, je namreč odgovor na vprašanje kdo in kakšen sem jaz.
Prav zato smo ljudje večkrat zamenjali vrstni red. Boga smo si naredili po podobi svojih želja in načrtov namesto obratno. Zato toliko napačnih poti. Zato toliko napačnih odločitev in dejanj. To nismo bili mi, ker to ni bil naš Bog.
Četudi so človekova vprašanja vedno drugačna in pričakovanja na odgovor prav tako zelo različna, pa Bog odgovarja vedno bolj ali manj enako, vedno pa zelo jasno: Jaz sem »usmiljeni in milostljivi Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.« To je Bog – Sveta Trojica, Bog, ki je v sebi odnos, Bog, ki je v sebi ljubezen. Ljubezen, ki je ne moreš imeti, niti ne razumeti, lahko jo samo živiš.
Marsikdo tega odgovora ne more sprejeti. Pomeni namreč lahko zanikanje vsega, kar mu je bilo doslej v življenju drago. Pomeni lahko odrekanje vsemu temu. Gotovo pa pomeni zahtevnost. Imeti takega Boga pomeni imeti zahtevno življenje. Zato se mu marsikdo odreče. Ne vedoč, da se s tem odreče tudi sladkemu sadu tega napora: spoznanju, da te ima nekdo rad.
V vsakem primeru je do prave podobe Boga vedno zelo dolga pot. Dolga kot življenje, v katerem list za lističem človek odstranjuje prevleko čez podobo Boga, ki mu jo je naložil svet ali ki si jo je napravil sam: željo po željo, pričakovanje po pričakovanje, korist po korist, vse dokler ne odstrani zadnjega lističa ter vidi in ga res spozna v čisti ljubezni.
*
Komentarji
Objavite komentar