Dih Boga

Človeštvo živi pod babilonskim stolpom. Hodi, pa ne ve, kam. Dela, pa ne ve, kaj. Živi, pa ne ve, čemu. Vsak rine po svoje. Vsak skrbi zase. Nihče nikogar ne posluša, nihče nikogar ne razume. Vsak ima svoj jezik, svojo smer, svojo resnico. Vsak je sam.

Táko je človekovo življenje brez srca. Táko je človekovo življenje brez Boga. Z vsem tem človek izgublja svojo človeškost. Človeštvo pod babilonskim stolpom umira.

A še preden se je v človeku začel Babilon, se je začel tudi odgovor nanj. Božji dih Adamu. Božji Duh. To je edini možni odgovor na človekovo mrtvo srce. Božja odločitev, da človeku da življenje, in njegov dar, njegov dih, Sveti Duh.

Vendar je oživitev srca dolg proces. Res dolg, ne zgodi se čez noč. Kajti Božji Duh ni manipulator. Je ljubezen, ki potrpi, ki je preprosto tam, v človekovem življenju, čeprav si tega ne zasluži, ki se podarja, ki diha v njegovo srce. Kot umetno dihanje reševalca, ki traja tako dolgo, dokler srce ne spozna, se ne odloči, da ta dih, življenje, ljubezen potrebuje, ker je brez nje človek mrtev. Ker je brez nje sam.

Ne sramujte se. Vsak človek potrebuje veliko časa za to. Kakor učenci, ki so morali mnogo časa gledati, da so videli Kristusa. Kakor učenci, ki so morali dolgo časa gledati Kristusa, da so opazili, da je On odrešenik. Kakor učenci, ki so porabili dolgo časa, da so Kristusa izpred svojih oči spustili v svoje srce. Ko so začeli moliti. Ko so Jezusove besede in dejanja, to, kar so videli in slišali, pretvorili v službo, učenje, igranje, molitev, mišljenje, dihanje ...

Takrat, da, šele takrat je njihovo srce oživelo. Takrat je začelo njihovo srce čutiti, je druge opazilo, se je začelo z ljudmi pogovarjati. Pogovarjati v jeziku evangelija, v Jezusovem jeziku, v edinem jeziku, v katerem je bil povedan, v edinem jeziku, ki ga razumemo vsi ljudje. V jeziku ljubezni.

Morda bo to umetno dihanje za ta bolni, skorajda mrtvi svet, svet brez Boga in brez človeka, trajalo še dolgo, da oživi. A Božji Duh je tudi tu, tudi zdaj. Diha na ta svet. Diha najprej na naše srce: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam ... Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.«

Koliko časa bo trajalo, da svet začuti ta dih, da ga sprejme, da oživi, je zato enak času našega odziva. Ko se odzovemo mi, se bo odzval svet. Zadihaj, človek, zadihaj evangelij!
*