Besede za srce

Klepetulja sem po naravi, ne da se ne bi mogel ustaviti, ko enkrat odprem usta, pa vendar, veliko in naglas govorim, posebno s prijatelji. Ravno tako se je začelo, ko smo se oni dan po dolgem času spet videli, na Snežnik smo šli s prijateljem in prijateljico, v globoke slovenske gozdove, iz katerih je vel hlad, ozaljšan z žvrgolenjem tisočih ptic in samoto, prijetno samoto, ki človeku, meščanu vedno tako dobro dene. Bilo je pač po dolgem času, to imam reči v svoj bran, in zato si je bilo treba veliko povedati, treba se je bilo veliko smejati, tudi to dobro dene, dati čas od vsega hitenja pozabljenim stvarem. Ne bom si očital, da sem ob tem pozabil tisto pomembno stvar, o kateri je pisal Zaplotnik, »da se po gorah hodi tiho, da moraš tu glasove sprejemati, ne pa oddajati.« A tako pač je, ko šele stopiš na pot navkreber, ko se iz avta s hrupno glasbo spraviš v tišino, ko se s še vedno polno glavo reklam in živopisanih napisov preseliš v zeleno mirovanje, še nisi tam. Si še vedno v d...

»Vse je v glavi,« piše na mnogih križpotjih, medtem ko se bližaš španskemu Santiagu, cilju tisočih romarjev. Tudi na kolesarskih dirkah, na marsikaterem težkem klancu se najde to spodbudo, menda so jo izklesale preutrujene noge, potni hrbti so jo prenesli v marsikateri na prvi pogled nedosegljivi cilj: da se torej da narediti tudi kaj, kar se tisti trenutek zdi popolnoma nemogoče . Marsikdaj pomaga taka beseda spodbude, ko se človek čuti nemočnega pred svojo nalogo, ko so noge preutrujene in se je glava naveličala neprestanega upiranja pred hladno senco in počitkom v zavetišču. Gre za preprosto spoznanje mnogih popotnikov, ki so hodili pred nami in nam utirali pot ter na njej odkrili, da lahko neke stvari ne izpeljemo le tako, kot je v danem trenutku mogoče, ampak tako, kot smo se zanjo odločili . Ker seveda telo (ali pa kaj drugega, svet, ljudje, dogodki ipd.) človekovemu umu pošilja raznorazna sporočila o tem, da ne gre več, da bi bilo najbolj modro usesti se in se predati, toda...