Besede za srce

Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil …  Sladka črnina, poln grozd,  jagode se v dežju bleščijo,  v dalji temneva borov gozd,  topoli pod hribom šumijo, šumijo.  Šumeče prihaja v vršenju lip  jesen; topole in hraste uklanja;  mi smo v vinogradu, drugi so v hramu ...

» Gospod je .« (Jn 21,7) Zadnje dni se v moje življenje slabe novice vsipajo kot drobtine z mize. Veliko stvari gre narobe, pa politike in družbenega dogajanja sploh ne štejem poleg. Življenje je težko. In počasi razumem ljudi, ki se prav zato na svojih vsakodnevnih poteh zabubijo v svoje virtualno življenje na telefonu, potem preživijo realnost, ki je pač nujna za preživeti, ter se potem vrnejo v svoj mali kotiček, kjer je vse varno, pa čeprav ni resnično. Tako je lažje živeti. Ali naj rečem – životariti? Kar zadeva življenje, imam vedno možnost, da grem mimo žalosti in trpljenja, zla in hudega in se delam, kakor da nič ni. Ali pa da me pretrese. Da sem žalosten. Da se začnem spraševati. Da iščem, da se borim za resnico in pravico in za odgovore, kjer jih ni in ni … Kdor išče, kdor se plazi po tleh svojega življenja kakor najbolj ponižani človek in tam išče odgovore, kdor obupuje, kdor kriči, da je sam in da ni nikogar, ker ni odgovora, komur je mar, temu se bo zgodila velik...