Besede za srce

Mislim si, da »obroditi svoj sad« (Jn 15,5), kar naj bi bil človekov življenjski cilj, torej narediti svoje življenje rodovitno, nekaj ustvariti, nekaj pustiti za seboj – če prav razumem Jezusa – nikakor ne pomeni svoje življenje kronati z diplomo iz krščanske popolnosti. Sicer bi bil Jezus povsem enak kot na stotine drugih sodobnih gurujev, ki za življenjsko izpolnitev nekega človeka postavljajo nek uspeh .  Samozavest  Navzeli smo se te miselnosti. Tako se naučili svojo ljubljenost, vrednost in dragocenost, celo pomembnost za ta svet, recimo z modernejšim izrazom, tako smo se navadili svojo samozavest graditi na svojih uspehih, na dosežkih, »pridnosti«, na tem, da smo prikladni zapovedim perfektnosti našega sveta. Iz lastne moči, torej. Težava je v tem, da nas ta slejkoprej pusti na cedilu. Sredi napak in zavesti o lastni nepopolnosti se ta zavest sesuje kot hišica iz kart.  Prava samozavest, ki zmore preživeti našo nepopolnost, lahko zato zrase samo iz občutka, da neko...

Da ljubezen ostane živa, se mora vedno hraniti z nežnostjo in pozornostmi, pa naj gre za šopek vrtnic, bombonjero ali okusno večerjo. Tako je med fantom in punco, tako med možem in ženo, tako je tudi med prijatelji, tudi med Bogom in človekom. Zato, menda, Bog vedno znova postavlja križ na vrhu zemlje, zato daje svojega edinega Sina (Jn 3,16), vsakič znova pribitega na nek drug les, včasih na bolezen, včasih na moža ali ženo, včasih na otroke, včasih … To je pač darilo, da večjega ne more biti, pozornost, vredna svojega imena. Kot bi hotel s tem reči: »Verjameš, da te imam rad?«  Ljubiti  Okoli tega vprašanja se človeštvu namreč zatika že od samega začetka, vse od raja dalje (1 Mz 3): ali Bog samo laže ali je v resnici dober, hoče človeka oslepariti in izrabiti ali ga rešiti? In bolj kot so čustva razvneta in bolj kot je življenje sámo v neskladju s človekovimi željami in pričakovanji, bolj se sleherniku upira verjeti, da je tole med človekom in Bogom res ljubezen , vse bolj ...

Ostanite v meni in jaz v vas . (Jn 15,4) V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo . Zato Jezus pravi: » Ostanite v meni « (Jn 15...

Tomaž pravzaprav ni nič drugačen od ostalih apostolov. Tudi oni niso verovali besedi, ki jo je povedala Marija Magdalena. Zaklenili so se v svojo sobo kot kakšen uporen najstnik in ostali tam, užaljenega obraza in prepričani v svoj lastni prav. Ko kdo naredi kaj takega, je to vedno znamenje, da ga je strah. Boji se viharjev in neviht, zato se skrije, zato si zatiska oči in si domišlja, kakor da se ni nič zgodilo. Pa se je zgodilo. Kristus je umrl. Kakor umre veliko naših načrtov in podob. Veliko naših pričakovanj in želja. Veliko naše logike se sesuje v prah. Življenje, ki ne gre, kot smo si ga zamislili. Otroci, ki ne živijo po naših vrednotah. Dogodki, ki nam zamajejo vero. Vendar to še ni najtežji del. Nekako sprejmemo, da je Kristus umrl. Nekako sprejmemo poraz in razočaranje. Ne moremo pa sprejeti, da je isti umrli Kristus tudi vstali Kristus . Če povem drugače, da je njegova smrt tudi naše odrešenje. In da je takšna tudi naša smrt … naša rana, naš poraz. Ne bom pametoval...

Ne morem verjeti, da bom to res zapisal, pa vendar. Velik blagoslov je imeti v življenju nekoga, ki ti sesuva preveliko zaupanje vase in v svoj prav . Tako utrjuje to, kar je v tebi trdno, in ruši to, kar je v tebi majavo. In če se ima kaj sesuti, je dobro, da se sesuje čimprej, namesto da bi na trhlih temeljih gradil nekaj, kar bi sesul prvi viharček. Ne morem verjeti, da bom to zapisal, pa vendar. Rad imam takšne ljudi, čeprav mi grejo skrajno na živce. Čeprav rušijo avtoriteto mojim besedam in razmišljanjem. Ne dajo mi miru. Pošiljajo me na pot, puščajo me odprtega, da sem še sposoben prisluhniti in preveriti, morda kaj porušiti in na novo zgraditi. Da bi moja hiša rasla počasi, a da bi rasla tako, kot je treba. Tomaž je bistveni element vere in velike noči. Tisti moteči element, zaradi katerega se mi zatakne potica v grlu. Drugo mnenje in prepričanje, drug pogled na isto stvar, nasprotovanje in upor, to je nekaj, kar potrebuje vsak od nas, da ne bi v svoji veri – v...

30. dan posta » Tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega .« (Jn 8,29) Strah me je tistih duhovniških supermanov, ki so pred ljudmi sposobni izjaviti, da nikdar v svojem življenju niso podvomili v to, da so na pravi poti. Ker je mogoče samo troje: ali lažejo, ali so ta dvom v sebi popolnoma zadušili in živeli mimo njega ali pa se nikdar niso spraševali o sebi in svojem življenju. Življenje v veri zame nekaj preveč nestabilnega, da bi bil to sposoben verjeti. Ravno nestabilnost ji daje tisto njeno najdragocenejše jedro. Za poklic duhovnika se je treba vedno znova boriti, se vedno znova zanj odločati. Ker je vedno nekaj novega, nekaj povsem drugega. Danes biti duhovnik zame ne pomeni isto, kar je pomenilo 29. junija 2007, in verjamem, da ni isto, kar bo to pomenilo 29. junija 2017. Jaz nisem isti človek, jutri bom drugačen, kot sem danes. Zato se moram za svoje odločitve spet boriti. Moram svoje odločitve osmisliti s tem, kar sem jaz danes. Ne kar sem bil včeraj ...

Čeprav verjetno mislimo drugače, življenje ne postane težko, kadar se nam začnejo dogajati težke stvari, ampak takrat, kadar človek izgubi svojo svobodo. Kadar postane služabnik skrbi, ugleda, moči in še česa drugega. Kadar hoče ostati sam. Človekova svoboda se namreč ne konča z mejo, ki mu jo kdo postavi, ampak z dvomom. Z dvomom v ljubezen . Ko namreč kdo začne dvomiti v to, da ga ima kdo rad, postane služabnik neštetih stvari, najbolj pa strahu. Nemočen, kakršen je, gre človek od vrat do vrat in prosi zatočišča in zaščite. Kogarkoli, samo da se ima kam nasloniti. In ko mu nekdo ponudi varnost, pa naj je še tako mizerna, napravi z njim pogodbo, da mu bo služil, če ga bo varoval. In začne s tlako. Navzven se jo vidi kot prizadevanje, da bi pred drugimi ustvaril vtis moči. In ker je to laž, ker je sicer šibek, si človek pomaga z mišicami, dobrim avtom, z mladostnim obrazom, s polnim hladilnikom in računom na banki. Ali pa s pomembnim položajem v družbi ali v Cerkvi. Ali s čim drug...