Potrebnost dvoma

Tomaž pravzaprav ni nič drugačen od ostalih apostolov. Tudi oni niso verovali besedi, ki jo je povedala Marija Magdalena. Zaklenili so se v svojo sobo kot kakšen uporen najstnik in ostali tam, užaljenega obraza in prepričani v svoj lastni prav. Ko kdo naredi kaj takega, je to vedno znamenje, da ga je strah. Boji se viharjev in neviht, zato se skrije, zato si zatiska oči in si domišlja, kakor da se ni nič zgodilo.

Pa se je zgodilo. Kristus je umrl. Kakor umre veliko naših načrtov in podob. Veliko naših pričakovanj in želja. Veliko naše logike se sesuje v prah. Življenje, ki ne gre, kot smo si ga zamislili. Otroci, ki ne živijo po naših vrednotah. Dogodki, ki nam zamajejo vero.

Vendar to še ni najtežji del. Nekako sprejmemo, da je Kristus umrl. Nekako sprejmemo poraz in razočaranje. Ne moremo pa sprejeti, da je isti umrli Kristus tudi vstali Kristus. Če povem drugače, da je njegova smrt tudi naše odrešenje. In da je takšna tudi naša smrt … naša rana, naš poraz.

Ne bom pametoval o razlogih, ki jih ne poznam, in trosil lažnih upanj. Preprosto pa me preseneča dejstvo, da je velikonočni dogodek pravzaprav tisti, ki je človeka zmotil, ki mu je postavil dvom v to, da misli in sklepa in hodi prav. Velika noč je dvom v njegovo lastno logiko, v naravni potek dogodkov, v odvijanje stvari tako, kot si jih je človek zamislil. Klofuta. Streznitev. Da bi človek obrnil svojo pot, ker za to ni nikoli prepozno.

Pravzaprav se mora ob naših velikih nočeh, naših smrtih, ki so začetek naših vstajenj, v nas odviti nek izredno potrebni proces. Prav tisti, ki ga mora narediti užaljeni najstnik, zaprt v svoji sobi, ker je nekaj zmotilo njegovo pot. Razumeti mora, da je dvom v njegovo zaverovanost in logiko stvar ljubezni in da je za življenje celo potreben, ne zato, da bi mu življenje porušil, temveč da bi mu ga zgradil. Da bi preveril njegove temelje in ga utrdil v ciljih. Da bi razumel, da je dvom v službi njegove prihodnosti. Da bi zato tudi sam velikokrat dvomil, preverjal, iskal, se spraševal in se nikdar ne zadovoljil s površnimi in poceni tolažbami, ker je to edino, kar človeka ohranja živega in kar ga pripelje do cilja. Da hodi, da vedno hodi.