Besede za srce

Tiho sem. Mogoče je to moja edina – in najbolj naravna – človeška reakcija na vse, kar se je v preteklih dneh z grozo vzbujajočimi rekami in strašljivimi plazovi nagrmadilo na Slovenijo. Tiho. Najprej čisto spontano, ker ne vem, kaj primernega bi v osuplosti tega trenutka sploh lahko rekel, pa tudi zato, ker sem se ob mnogih bolečinah ljudi okoli sebe naučil, da je v vsaki človeški stiski spričo njene nerazumljivosti še najbolj primerna prav tišina. Tišina je najboljša spremljevalka človekove groze in bolečine, stiske in nemoči.  Tuhtam, če ni morda to tudi vse, kar te še pred dobrim tednom praktično nepredstavljive slike »vesoljnega potopa«, ki jih gledam danes, terjajo od mene. Tišino. Vidim svet, ki mineva, in vse, ki jokajo za njim. In mi je hudo zanje in za svet. Tako zelo podobno neki človekovi smrti je vse to, ko odhaja nekaj, kar nam je bilo domače in kar smo imeli radi, in življenje nikoli več ne bo več tako, kakršno je bilo poprej. Poplavljene vasi, odtrgane ceste, poruše...