Besede za srce

» Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu .« (Lk 2,19) Tako je Luka opisal držo, s katero je Marija sprejela vse to lepo božično dogajanje, angele, obiskujoče pastirje, poklon modrih, čudežne dogodke v temni noči, vse te lepe stvari torej, ki so dokazovale, da je to, da se je Bog naselil med nami, resnica in ne neka pobožna pravljica. Od svoje maternice je poslušala bitje srca svojega Sina in to jo je naučilo za vse življenje odkrivati utripanje Boga v njenem življenju. Zato je pomembno ohraniti ta spomin, ker bodo seveda nastopili tudi časi, ko bo Boga-med-nami težko videti, ko ga pred herodi in ostalimi podobnimi preganjalci lepega in dobrega ne bo moč čutiti. Ko bomo celo resno podvomili vanj in v njegovo prisotnost.  Kako torej ohraniti Boga-med-nami v svoji zavesti vse čase svojega življenja?  Na dan novega leta nam Božja beseda ponudi čisto konkreten odgovor, ko veliko govori o blagoslovu . »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recíte jim: Go...

» Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. « (Jn 1,9)  Božična noč je pot v temo. Tja nas vabi, v lastno noč, tja nas pelje, v vse tisto, kar je v nas narobe, boleče, grdo, neodrešeno, v tisto, česar nas je pred drugimi in samimi sebe sram, vodi nas v vse tisto, kar nam pravi, da nismo nič, da smo ubogi kakor ničvredni pastirji, tisti na dnu družbene lestvice. Tja nas usmerja s čisto posebnim razlogom: da bi v tej svoji noči srečali Luč. Boga. »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12)  Res je tam. To je oznanilo svete noči: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,11) Ne samo tema, v moji noči je Bog, ki me ima rad.  Toda »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) Kajti ta luč je nekaj v nas, kar nam ne da miru, nekaj, kar nas želi spremeniti, čeprav se sami nočemo . Prav Tisto torej, kar se bori s temo v nas , tisto Nekaj, kar v nas še ni obupalo nad dobrim, lepim in p...

Najlepše je biti človek v božični noči .  Hočem reči, biti človek v svoji največji resničnosti, torej v svoji ranjenosti, šibkosti, majhnosti, grešnosti, strtosti, bolečini; človek, ki pogreša, ki ga boli, ki se jezi, ki v občutku nemoči kakor majhen otrok zajoka . Najlepše, ker se ravno v tem joku, v tej najbolj občuteni temi rodi res iskrena želja po Luči, po Nekom, ki bi ga s svojo bližino, z močjo ljubezni, usmiljenja, odpuščanja rešil . Biti človek v božični noči tako pomeni začutiti neznosnost tega stanja v temi in stiski in iz svoje bolečine vzklikniti: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20)  Močan, zaradi iskrenosti pomemben stavek je to, ki ne samo v polnosti izkriči človekovega realnega stanja, temveč tudi prebudi spoznanje, da človek zaradi svoje nepopolnosti nima ničesar drugega kot Božje usmiljenje . Samo v tej želji je naša resnična rešitev. Ozdraveti od svoje izgubljenosti namreč pomeni dojeti, da potrebujemo Boga , da brez njega ne bo šlo.  Nekateri si tega tu...

» Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. « (Lk 2,10)  Vedno pride ob pravem trenutku, nikoli ne zamudi, tudi če si mislimo, da bi moral priti prej. Toda Bog more priti samo takrat, kadar si želimo , da bi prišel, kadar smo tako zelo prepričani, da ga potrebujemo, da ne zdržimo več brez njega, takrat pride. In se tema razsvetli in se upanje povrne. Vendar ne tako, kot bi si mislili, njegov prihod ni neka čarovnija, ki bi spreminjala realnost po naših željah, ni tuja moč od zunaj, ki bi udrihala po nasprotnikih. Bog ni revolucionar, Otrok je, nekaj majhnega, nežnega in nemočnega, nekaj, kar za povrh vsega prihaja iz Marije, torej iz človeštva, iz nas .  Pustiti luči na plano  Ta Luč torej na naš svet prihaja nevidno, neslišno, nežno, kot vera v notranjosti ljudi, kot nekaj Božjega v njih, kar še ni umrlo – in nikoli ne bo. Tisto, kar se še bori s temo v nas, tisto nek...

» Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli. « (Lk 2,12)  K nam v to našo noč, noč razočaranja in bolečine, noč samote in poraza, noč greha in izgubljenosti, potiho stopa Bog. Ne kot močni in vsemogočni, ne kot uspešni in popolni, takega v noči niti ne bi mogli sprejeti. Zato prihaja kot majhni, nemočni, nežni človek. Kot otrok . Takega Boga nocoj razodevajo angeli, Otroka, ki se z vsem zaupanjem daje grešnemu človeku v naročje, kot bi bile njegove umazane roke najbolj primeren, varen, svet prostor zanj, za krhkega in nežnega Boga, ki bi ga lahko poškodoval že en sam malomaren gib.  Zbuditi nežnost  Tako si je Bog zamislil človekovo odrešenje. Zaupati človeku v varstvo Boga kot krhkega otroka. Čudna, drzna, tvegana, vendar na svoj način tudi logična odločitev. Ker namreč ljudje pozabljamo, da so ljudje okoli nas nekaj krhkega, da so zato naši odnosi nekaj, s čimer je treba ravnati izredno pazljivo, previdno, nežno, ker vsakega, kakor plamen sveče, lahko ugasn...

»V začetku je bila Beseda. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,1.3) V osnovi, v temelju vsega je beseda, tako lahko razumemo »začetek«, in res je tako. Pomislite samo na to, kako hitro lahko ena sama beseda izboljša ali pokvari stvari, kako smo lahko samo zaradi ene besede dobre ali slabe volje. Beseda je tudi na začetku človeka, nekdo smo postali, ko nas je nekdo poklical, tako smo vedeli, da obstajamo, da nismo nihče. Z besedo je nastal odnos in ko je nastal odnos, smo nastali tudi mi. »V njej je bilo življenje.« (Jn 1,4)  Tako da beseda ustvarja. Ustvarja dobro in plemenito in ustvarja grdo in slabo med nami, nikoli ni nekaj slučajnega in zanemarljivega. Zato je od naših besed tako veliko odvisno, zato jih je treba pazljivo izbirati. Besede so namreč prve graditeljice odnosov , ti pa so vse in največ, kar imamo. Spomnimo se, zaradi njih sploh živimo, zaradi njih sploh obstajamo.  Prav to bi morali imeti pred očmi, ko se za besede odloča...

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč.« (Iz 9,1) V tem je bistvo božičnega praznika, zagledati veliko luč , ki sveti v življenju vsakega človeka. Videti svetlobo, ki je, ki obstaja, pa čeprav je skrita v nek zakotni, nepomembni kraj rimskega cesarstva, v nekem nepričakovanem prostoru mojega življenja. Takole mi je napisal prijatelj, ki je prejel moje voščilo: »Lepo je, ko je nekdo, ki misli nate, tudi če je daleč stran.« Lepo je, res, ker se je Bog tudi danes spomnil na nas, to je božič, ko nekdo nekomu kakor utrujenemu popotniku sredi noči prižge luč na oknu, da zmore najti domov.  Ta luč sveti tudi danes, nam, utrujenim, od samote in razdalj premraženim ljudem. Nam, ki živimo v strahu in negotovosti, v nemiru, v nemoči. V bolečini in žalosti. V jezi. V sovraštvu. Tiho pravi: »Tu sem. In nikoli ne bom odšel.« Tudi danes Bog prižiga luč, vztrajno, tudi jutri jo bo, v vsakem našem »danes«, kakršen koli že bo. »Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljud...

Božična noč, kako si lepa, ko legaš na goro in log … roke k molitvi zemlja sklepa …  Pa je ta noč še vedno noč, temna, samotna, neznana, ko nikogar ne vidiš, ko za nikogar ob sebi ne veš … Ko se zdi, da si sam, ko so vse trdnosti dneva daleč kot sanje, ko trpiš v strahu in negotovosti …  Prav kakor pastirji smo vsi izgubljeni, vsi prestrašeni, vsi žalostni in obupani ljudje, kakor pastirji, ki so bili tiste noči kot ljudje najnižjega sloja ravno tako brez upanja in brez prihodnosti, tiste temne noči, ko se je zdelo, da je dan še predaleč, da bi bilo vanj sploh še vredno upati. A ravno med njimi in ravno takrat, ko je bilo najtežje in najtemneje, se je zgodilo . Takrat se je rodil Bog. Pretrgal je molčečo tišino, predrl temo izgubljenosti, uničil obup, ki je mezel iz ljudstva, spomnil se je svojih dragih. »Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala.« (Lk 2,9) Ne luč, ampak slava . Njegova prisotnost v tej noči, ta jih je obsijala, ker bližina sije svetle...

Premalo časa sem imel, da bi danes pospravil sobo tako, kot sem si želel. A ker imam za božič vseeno rad pospravljeno in okrašeno, sem jo v naglici pospravil tako, da sem stvari preprosto zbasal v omaro in predale. Kot delamo velikokrat z vsem, kar kvari našo idilo, našo lepo podobo na zunaj. Toda prav tam, sredi mojih nabasanih predalov, se nocoj dogaja božič, v tistem temnem, skritem, mojem nepospravljenem svetu. Pravzaprav samo tam, saj Bog ni prišel nikamor drugam kot v temo in v nek zakotni Betlehem, v vse tisto, kar smo, ker nas je tega sram, poskrili pred ljudmi in okrasili z lučkami. Za maske in za fasade. V Betlehemsko in našo resnico je dregnil. Tja, prav tja zato nocoj postavljamo jaslice, v svojo resničnost, kakršna že je, tja ga je Marija položila, v jasli , v razkopanost in neurejenost – ker v prenočišču , tam, kjer je vse lepo in popolno, zanj ni prostora . (Lk 2,7) Popolnost ga ne rabi in ne prebavlja. Zato je popolnost brez Boga. Marija pa nam ga je položila v ...

Ravno ko pišem tele vrstice, se je po skoraj mesecu dni prikazalo sonce na nebu. In čeprav je skozi temne oblake svetilo samo par sekund, je ta drobna malenkost spremenila dan. Nekaj takega se vsake toliko zgodi tudi v našem življenju, nekaj posveti vanj, nekaj drobnega kakor šibek žarek svetlobe skozi težke oblake, tako si predstavljam, da se je to zgodilo Mariji (Lk 1,26-38). Vendar ta žarek – tako v njenem kot tudi v našem pojmovanju – razumemo nekoliko drugače kot svetlobo, kakor stiska se nam zazdi, kot obremenitev, zahtevnost. Kot vprašanje, bi rekel, četudi ne zgleda vedno kakor vprašanje: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.« (Lk 1,31) Kar tako, nenadoma je v hišo stopilo to Božje vprašanje, brez kakšnih posebnih napovedi, tudi Marija se ga je prestrašila (Lk 1,29), ker je to čisto človeško, vznemiriti se pred novimi, neznanimi stvarmi, ki se nam zdijo pretežke, da bi jih lahko nosili: »Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34) Čisto tako odreagirajo tudi naši b...

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. (Jn 1,9) Poglejmo, poslušajmo . Vse je enako kot takrat. Enako globoka tema, enako strupen mraz, enako težka tišina med ljudmi. Tudi danes je mraz, tudi danes je nekdo, ki trka na vrata, nebodigatreba, tudi danes se težko nekomu ponudi prostor pod lastno streho. Enako težka je tema, v kateri spi človeštvo, ki si ne pusti blizu, človeštvo, ki misli, da ne potrebuje Boga. Poglejmo, poslušajmo . Enako svetle zvezde sijejo na nebu, prav iste zvezde, ki jih je Bog od nekdaj položil v sleherno noč. Tudi danes pridejo kdaj angeli mimo. In tudi danes se še rojevajo otroci, ki se znajo smejati in jokati in postavljati neznosna vprašanja. Enako močno ljubi Bog človeka, kot ga je takrat. Če je vse popolnoma enako, zakaj se ne bi torej tudi nocoj zgodilo enako, kot se je tedaj, tiste noči? Tudi danes je božič . Enako resničen kot takrat. Enako svetel in enako zahteven kot takrat. Tudi danes Bog stopa na zemljo, tudi ...

Vedno, ko za božič pridem iz Rima, se, preden smuknem na toplo, še vsaj za trenutek pomudim v mrzli zimski noči, se ozrem kvišku in gledam zvezde. Lepe, svetle zvezde, ki so hkrati tako daleč in tako blizu. Drobne srebrne zvezde, zaradi katerih je celo tema lepa . Vedno znova me osupnejo in ganejo, kot da jih vidim prvič. Čeprav je mraz, se namreč ob njih vsakič znova zavem, da so človekove noči res dolge in mrzle, težke in temne, niso pa samotne . Spominjajo me namreč na neko drugo svetlobo v temi, na tisto, ki sem jo gledal kot otrok v svojih temnih nočeh. Ko sem šel spat, sta mi mama in tata na hodniku pustila odprto luč, da se ne bi bal. Da bi se spomnil, da sta blizu in da bo zato z mano vse v redu. Ta Očetova luč sije v današnji noči. Luč za vse ljudi. Vendar je ne zmorejo videti vsi. Vidi jo lahko samo tisti, ki zmore sredi svoje noči še vedno občudovati. Tisti, ki zmore sanjati. Prositi. Se veseliti. Biti majhen pred življenjem. Tisti, ki zmore zaupati in verjeti v nemin...

Razmislek o štirih polnočnicah Sveti večer ima v mojem srcu še vedno posebno mesto. Verjetno se tako zgodi vedno, ko se tak vtisne v otroško srce. Vedno sem ga čakal s posebnim vznemirjenjem, ker sem naravnost ljubil tisto naše počasno pripravljanje jaslic, ki se je večkrat iz popoldneva zavleklo v mrak. A saj se ni nikamor mudilo. Imeli smo ves večer zase. Po hiši je dišalo po mahu in svežem brinju, pa po potici in čaju in ostalih maminih dobrotah. Seveda smo morali preživeti kakšen prepir, vedno kaj ni šlo, kot smo si zamislili. Potem pa se je začelo tisto najlepše. Od vseh strani smo prišli domov in se zbrali za mizo. Najprej skupna večerja, potem molitev in blagoslov našega malega stanovanja s sramežljivim petjem božičnih pesmi, nato pa tisto najljubše: naše skupno sedenje za mizo. Ponavadi za kakšno družabno igro, včasih pa je bil dovolj le topel domač čaj in klepet o vsem mogočem. To je bila vedno posebna noč, ker sem bil takrat lahko največ časa pokonci. Pravi izziv mi je b...

Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. (Lk 2,14) Z veselo hvaležnostjo gledam na jaslice in si mislim, kako veliko srečo imamo. Obišče nas Bog in si svoj dom postavi med nami. Postane naš sosed, sodelavec, sošolec, brat. Toda božična zgodba ni lepa pravljica. Je kruta zgodba Boga, ki ga niso videli in ga niso spoznali kot človeka. Takšna je pač, ker je takšna resnična zgodba mnogih ljudi, ki stopajo v naša življenja. Spomnimo se Betlehemčanov, spomnimo se Heroda, spomnimo se zgodb, ki smo jih doživeli sami. Razumeli bomo, da je čista resnica, kar reče hudič Jezusu v Mlakarjevem Pašjonu: da ljudje v drugih ljudeh večkrat vidimo hudiča, kot pa Boga. Iz tega je vsa človekova nesreča. Da bi bil človek odrešen, torej potrebuje ta obrat: videti v človeku Boga, ne hudiča. Prav zato je Bog postal človek. Hotel je samo to, da bi začeli ljubiti človeka, ki je ob nas. Tako bi bili rešeni. Tako bi našli pot do Boga. Zato se je skril med ljudi, daleč na rob ...

28. dan adventa Jutri bo božič. Čakal sem ga tako dolgo, da je noč postala najdaljša in najtemnejša. Verjetno je hotel priti tako pozno. Preprosto zato, ker nisem zdržal in sem začel prižigati luči, najprej obupno majhen plamen, ki se je v mesecu dni početveril in se potem počasi, ampak res počasi začel bleščati tudi v mojih, od sebe in sveta ugaslih očeh. Da bo morda pa kaj drugače … Ne vem, če sem se v tem času spremenil. Človek se težko spremeni, ko ga tema ne prizadene več. A začel sem si želeti luči, prave, neugasljive luči. Menda je v vsakem človeku nekaj tega hrepenenja, pa čeprav je to pohojeno in poteptano od tolikih razočaranj, skozi katera mora stopati iz dneva v dan. In ko sem ga čakal, sem si ga zaželel. Velika stvar je to. Dokler ga nisem čakal, nisem vedel, da ga pogrešam. Da ga potrebujem. Da je moj manjkajoči del življenja, da pravzaprav ne morem brez njega. Ker je tema tudi v meni vse daljša in vse gostejša, jaz pa kot nemiren otrok oprezam, ali luč za vrat...

Ta nocojšnja noč je človekova najbolj trda resničnost. Za koga je to noč osamljenosti in potrtosti, za koga noč poraza ali celo obupa. Za koga noč sovraštva, za drugega spet noč negotovosti ali revščine ali slepote. Noč človekove izgubljenosti je to. Noč ne nastane kar tako in tudi ne mine kar naenkrat. In pusti neizbrisno sled. Zato je vsaka človekova noč težka . Morda prav zato pa je vsaka človekova noč tudi sveta. V tej težki noči se je namreč zgodila čudovita skrivnost, ki jo je napisala Ljubezen, v človekovem življenju vedno prisotna Ljubezen. Ta človekova tema, trpljenje in greh in majhnost – recimo kar človekova človeškost, tisti del človeka, ki ga nihče ne mara – so postale jaslice. Prebivališče Boga med ljudmi . »In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21,3-4) Morda je to težko verjeti, ...

Sin nam je dan. (Iz 9,5) Nocoj v temo sveta sije božična luč. Če bi nocoj stopili do Jožefa in Marije, če bi stopili do katerihkoli novih staršev in jim pogledali v oči, bi videli to božično luč. Kakšen žar, kakšno veselje, kakšno upanje, kakšen mir prinaša otrok . Res. Lahko si človek brez sočutja, brez obraza, brez duše, brez vrednot. Lahko si zelo slab, neobčutljiv človek. Lahko si velik revež. A ko v naročje dobiš otroka, takrat se spremeniš. Ko te osupne krhkost, milina in čista lepota otroka, takrat se spremeniš. Drugačen postaneš. Odgovoren, skrben, ljubeč. Človeški . Otrok te zaljubi v ljubezen … To noč človeštvo dobiva Otroka. To nerodovitno, nesrečno, zavedeno in izgubljeno človeštvo, ki je zašlo, ki je daleč od človeka in Boga, dobiva otroka . Ta otrok se rojeva v štalo ljudi. Rojeva se v mojo štalo. V mojo krivdo, v moje krvave roke so mi ga položili. V moj mrzel objem, v moje trde in skope dlani so mi ga dali, mojo samoto in krivdo in žalost je napolnil sij otr...