Otrok
Sin nam je dan. (Iz 9,5)
Nocoj v temo sveta sije božična luč.
Če bi nocoj stopili do Jožefa in Marije, če bi stopili do katerihkoli novih staršev in jim pogledali v oči, bi videli to božično luč. Kakšen žar, kakšno veselje, kakšno upanje, kakšen mir prinaša otrok. Res. Lahko si človek brez sočutja, brez obraza, brez duše, brez vrednot. Lahko si zelo slab, neobčutljiv človek. Lahko si velik revež. A ko v naročje dobiš otroka, takrat se spremeniš. Ko te osupne krhkost, milina in čista lepota otroka, takrat se spremeniš. Drugačen postaneš. Odgovoren, skrben, ljubeč. Človeški.
Otrok te zaljubi v ljubezen …
To noč človeštvo dobiva Otroka. To nerodovitno, nesrečno, zavedeno in izgubljeno človeštvo, ki je zašlo, ki je daleč od človeka in Boga, dobiva otroka. Ta otrok se rojeva v štalo ljudi. Rojeva se v mojo štalo. V mojo krivdo, v moje krvave roke so mi ga položili. V moj mrzel objem, v moje trde in skope dlani so mi ga dali, mojo samoto in krivdo in žalost je napolnil sij otroških oči.
Kakšna lepota! Ko te nekdo ljubi, da se ti prepusti kot otrok …
Utihnimo to noč za hip. Naj nas gane ta Otrok. Ta naš Otrok. Glejmo to ljubezen Boga, ki se nam daje v naročje, ker hoče biti naš. Glejmo ljubezen Boga, ki se nam daje kot otrok, da bi nas s tem spremenil v ljudi, v ljubeče, skrbne, človeške ljudi. Niti za trenutek ne pomišlja, ali prav ravna. On namreč ve, da je človekovo veselje, upanje in prihodnost v tem, da mu nekdo zaupa nekaj tako dragocenega, kot je novorojenček. On ve, da človek potrebuje otroka, da potrebuje nekoga, za katerega skrbi, ga vzgaja, ga hrani, skupaj z njim rase in se igra. On ve, da bo človek rešen, ko se bo naučil ljubiti.
Zato prihaja kot Otrok. Da bi postal naš. Da bi se tako, da ga držimo v naročju, naučili ljubezni do otroka, ki je edina prava ljubezen. Da bi nas zmotil, kadar smo trdi, ker otrok ne prenaša trdote. Da bi nas zmotil, kadar smo žalostni, kajti otroku – četudi si žalosten – se moraš nasmehniti. Da bi nas zmotil, kadar smo grobi, nevljudni, nesramni, da bi nas zmotil, kadar smo veliki, ker se otrok velikega prestraši. Kajti na svetu je še mnogo otrok, mnogo mnogo ponižanih, ranjenih, osirotelih otrok, mojih ljudi, ljudi mojega vsakdana, ljudi, lačnih kruha in ljubezni. Bog nam nocoj daje Otroka in po njem mnogo mnogo svojih otrok, da bi jih vzeli v naročje. Da bi tudi oni postali naši otroci.
Ker nas tako rešuje.
Vesel in blagoslovljen božič!
Nocoj v temo sveta sije božična luč.
Če bi nocoj stopili do Jožefa in Marije, če bi stopili do katerihkoli novih staršev in jim pogledali v oči, bi videli to božično luč. Kakšen žar, kakšno veselje, kakšno upanje, kakšen mir prinaša otrok. Res. Lahko si človek brez sočutja, brez obraza, brez duše, brez vrednot. Lahko si zelo slab, neobčutljiv človek. Lahko si velik revež. A ko v naročje dobiš otroka, takrat se spremeniš. Ko te osupne krhkost, milina in čista lepota otroka, takrat se spremeniš. Drugačen postaneš. Odgovoren, skrben, ljubeč. Človeški.
Otrok te zaljubi v ljubezen …
To noč človeštvo dobiva Otroka. To nerodovitno, nesrečno, zavedeno in izgubljeno človeštvo, ki je zašlo, ki je daleč od človeka in Boga, dobiva otroka. Ta otrok se rojeva v štalo ljudi. Rojeva se v mojo štalo. V mojo krivdo, v moje krvave roke so mi ga položili. V moj mrzel objem, v moje trde in skope dlani so mi ga dali, mojo samoto in krivdo in žalost je napolnil sij otroških oči.
Kakšna lepota! Ko te nekdo ljubi, da se ti prepusti kot otrok …
Utihnimo to noč za hip. Naj nas gane ta Otrok. Ta naš Otrok. Glejmo to ljubezen Boga, ki se nam daje v naročje, ker hoče biti naš. Glejmo ljubezen Boga, ki se nam daje kot otrok, da bi nas s tem spremenil v ljudi, v ljubeče, skrbne, človeške ljudi. Niti za trenutek ne pomišlja, ali prav ravna. On namreč ve, da je človekovo veselje, upanje in prihodnost v tem, da mu nekdo zaupa nekaj tako dragocenega, kot je novorojenček. On ve, da človek potrebuje otroka, da potrebuje nekoga, za katerega skrbi, ga vzgaja, ga hrani, skupaj z njim rase in se igra. On ve, da bo človek rešen, ko se bo naučil ljubiti.
Zato prihaja kot Otrok. Da bi postal naš. Da bi se tako, da ga držimo v naročju, naučili ljubezni do otroka, ki je edina prava ljubezen. Da bi nas zmotil, kadar smo trdi, ker otrok ne prenaša trdote. Da bi nas zmotil, kadar smo žalostni, kajti otroku – četudi si žalosten – se moraš nasmehniti. Da bi nas zmotil, kadar smo grobi, nevljudni, nesramni, da bi nas zmotil, kadar smo veliki, ker se otrok velikega prestraši. Kajti na svetu je še mnogo otrok, mnogo mnogo ponižanih, ranjenih, osirotelih otrok, mojih ljudi, ljudi mojega vsakdana, ljudi, lačnih kruha in ljubezni. Bog nam nocoj daje Otroka in po njem mnogo mnogo svojih otrok, da bi jih vzeli v naročje. Da bi tudi oni postali naši otroci.
Ker nas tako rešuje.
Vesel in blagoslovljen božič!
Komentarji
Objavite komentar