Družina, naše svetišče

Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino. Tja je stopil Bog. Tam je Bog postal človek. Njegov Betlehem je v bistvu družina. Toda – da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše, z vsemi lepotami in krizami vred. Tako je Bog družino posvetil. Naredil jo je za svet prostor. Za tempelj. Za prostor prisotnosti Boga v našem življenju. Za prostor, ki je človeku zatočišče in blagoslov, mir in opora, učilnica življenja in prisotnost bližine.

Glede tega ne bomo debatirali. Ta naša družina je naše svetišče. Pravzaprav edino svetišče, ki ga imamo. Naša družina. Ta naša pomanjkljiva družina, ki ni niti blizu kakšni popolnosti. V njej in samo v njej se posvečujemo, v njej rasemo, v njej prejemamo svoj blagoslov. Ne vemo, zakaj ravno v taki družini. Toda ravno taka družina, kot je moja, mi je dana. In mi je dana z razlogom. Da me posvečuje.

Toda ne bomo si tudi delali utvar. Kakor si jih nista delala Jožef in Marija glede svoje družine. Oba sta vedela, da v družino, v ta sveti prostor med možem in ženo in otroki, lahko vstopi marsikaj. Marsikaj. Ljudje hodimo po svetu, po umazanem svetu, in se vračamo v ta prostor umazani od idej o lastni koristi in ugodju. Prinašamo jih v ta sveti prostor. In te stvari vplivajo na nas. Vplivajo močneje kot katerakoli druga stvar v življenju. Ker gre za naše svetišče.

Člani družine morajo zato vedeti, kaj je v tem njihovem svetišču dragocenega. Kaj je tisto, kar ta sveti prostor posvečuje. Kar posvečuje vse v tem prostoru. In da to ni tisto, kar nosijo od zunaj, temveč tisto, kar je znotraj njega. Srečanja znotraj družine. Odnosi. Čas drug za drugega. Ti ljudje, ki jih imajo znotraj svoje družine, so pred vsem. Pred vsem ostalim.

Zato morajo vsi v družini, posebno oče in mama, vedeti, da ni ničesar, kar je bolj vredno od tega. Morajo vedeti, da je čas za družino pred denarjem, četudi je denar pomemben. Morajo vedeti, da sebičnost med odnose v družini nima vstopa. Da je v družini pomembno deliti, in sicer deliti dobro in slabo. Da se je pomembno pogovarjati, razčistiti stvari, ki se zgodijo med nami. Da je pomembno pojesti to, kar se med nami skuha, dokler je še toplo. Da je pomembno imeti skupne obrede, kot je kosilo ali večerja pri mizi, in da takrat nima vstopa nič drugega, niti najbolj pomemben telefonski klic ali sms.

Da je pomembno biti tam, v svojem svetišču, in delati, kar je treba delati v svetišču: poslušati, darovati in moliti. Da bi človek v življenje odhajal miren in srečen.