Preskoči na glavno vsebino

Družina, naše svetišče

Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino. Tja je stopil Bog. Tam je Bog postal človek. Njegov Betlehem je v bistvu družina. Toda – da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše, z vsemi lepotami in krizami vred. Tako je Bog družino posvetil. Naredil jo je za svet prostor. Za tempelj. Za prostor prisotnosti Boga v našem življenju. Za prostor, ki je človeku zatočišče in blagoslov, mir in opora, učilnica življenja in prisotnost bližine.

Glede tega ne bomo debatirali. Ta naša družina je naše svetišče. Pravzaprav edino svetišče, ki ga imamo. Naša družina. Ta naša pomanjkljiva družina, ki ni niti blizu kakšni popolnosti. V njej in samo v njej se posvečujemo, v njej rasemo, v njej prejemamo svoj blagoslov. Ne vemo, zakaj ravno v taki družini. Toda ravno taka družina, kot je moja, mi je dana. In mi je dana z razlogom. Da me posvečuje.

Toda ne bomo si tudi delali utvar. Kakor si jih nista delala Jožef in Marija glede svoje družine. Oba sta vedela, da v družino, v ta sveti prostor med možem in ženo in otroki, lahko vstopi marsikaj. Marsikaj. Ljudje hodimo po svetu, po umazanem svetu, in se vračamo v ta prostor umazani od idej o lastni koristi in ugodju. Prinašamo jih v ta sveti prostor. In te stvari vplivajo na nas. Vplivajo močneje kot katerakoli druga stvar v življenju. Ker gre za naše svetišče.

Člani družine morajo zato vedeti, kaj je v tem njihovem svetišču dragocenega. Kaj je tisto, kar ta sveti prostor posvečuje. Kar posvečuje vse v tem prostoru. In da to ni tisto, kar nosijo od zunaj, temveč tisto, kar je znotraj njega. Srečanja znotraj družine. Odnosi. Čas drug za drugega. Ti ljudje, ki jih imajo znotraj svoje družine, so pred vsem. Pred vsem ostalim.

Zato morajo vsi v družini, posebno oče in mama, vedeti, da ni ničesar, kar je bolj vredno od tega. Morajo vedeti, da je čas za družino pred denarjem, četudi je denar pomemben. Morajo vedeti, da sebičnost med odnose v družini nima vstopa. Da je v družini pomembno deliti, in sicer deliti dobro in slabo. Da se je pomembno pogovarjati, razčistiti stvari, ki se zgodijo med nami. Da je pomembno pojesti to, kar se med nami skuha, dokler je še toplo. Da je pomembno imeti skupne obrede, kot je kosilo ali večerja pri mizi, in da takrat nima vstopa nič drugega, niti najbolj pomemben telefonski klic ali sms.

Da je pomembno biti tam, v svojem svetišču, in delati, kar je treba delati v svetišču: poslušati, darovati in moliti. Da bi človek v življenje odhajal miren in srečen.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej