Besede za srce

» Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. « (Mt 1,20)  Jožef je postavljen pred težko dilemo svojega življenja. Reagira pa mirno in preudarno. Ne dela na hitro in na silo, temveč si vzame čas za razmislek. Za premislek, komu želi v svojem življenju slediti. In on se odloči, da bo kljub vsemu tveganju in posledicam, ki jih ta njegova odločitev, da obdrži Marijo pri sebi, prinaša, poslušal angela. »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Mt 1,24)  V čem je namreč njegova dilema? Koga poslušati. Komu verjeti. Kako dobro porabiti svoje življenje. Na koga opreti svoje življenje. Za to gre. Za vprašanje, kdo je gospodar mojega življenja .  Poslušati angela v tem primeru ne pomeni nič drugega kakor slediti Bogu v svojem srcu. Imeti enega samega gospodarja, Boga in nikogar drugega. Kajti Jožefovo premišljevanje o Marijinem zagonetnem primeru, kakor pravi evangelist, je bilo ...

Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino . Tja je stopil Bog. Tam je Bog postal človek. Njegov Betlehem je v bistvu družina . Toda – da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše, z vsemi lepotami in krizami vred. Tako je Bog družino posvetil. Naredil jo je za svet prostor . Za tempelj. Za prostor prisotnosti Boga v našem življenju. Za prostor, ki je človeku zatočišče in blagoslov, mir in opora, učilnica življenja in prisotnost bližine. Glede tega ne bomo debatirali. Ta naša družina je naše svetišče. Pravzaprav edino svetišče, ki ga imamo. Naša družina. Ta naša pomanjkljiva družina, ki ni niti blizu kakšni popolnosti. V njej in samo v njej se posvečujemo, v njej rasemo, v njej prejemamo svoj blagoslov. Ne vemo, zakaj ravno v taki družini. Toda ravno taka družina, kot je moja, mi je dana. In mi je dana z razlogom. Da me posvečuje . Toda ne bomo si tudi delali utvar. Kakor si jih nista delala...