Darila, darila, darila ...

Čas je zrel, že spet stopamo v mantro, v glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta:

kaj boš kupil za darilo?

Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in rotila police, naj nam že pokaže tisto rešilno bilko, s katero bomo svojim dragim pokazali ... Le kaj jim bomo z darili pokazali? Jih bomo razveselili? Jih bomo nagradili? Jim bomo dali vedeti, da jih imamo radi? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti - da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali ljudomrzneži?

Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je konec z dragimi darili. Da bom kupoval - ali pa celo naredil - samo še drobne pozornosti, (1) ker imam manj denarja kot prejšnja leta, (2) ker imajo vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in (3) ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, ponavadi vedno gre v spirali navzgor, saj se vsako leto pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad kot sem ga imel prej. Pa ni šlo. Kljub vsem razumskim argumentom, ki jasno govorijo moji odločitvi v prid, vedno znova pred ogledalom obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab človek, ki ni dovolj radodaren. Le da mi tega ne pravi vest. To mi pravi družba, v kateri živim.

To mi je naredila miselnost, v kateri smo začeli človekovo dobroto enačiti z vrednostjo darila. Ali še bolje: da smo dobroto začeli enačiti z darilom samim. Zdaj si toliko vreden, kolikor in kako vredna darila dobiš, in si toliko dober človek, kolikor in kako draga darila kupuješ. Da ni res tako? Pa če bi vam draga oseba za Miklavža prinesla eno samo čokolado, vam jo dala, vas objela in poljubila - ne bi bili ob tem vsaj nekoliko razočarani?

Verjetno bi. Vsi bi bili. Kljub temu, da nam večina daril samo ustvarja balast. V trebuhu ali v stanovanju ali v življenju. Tisto, kar res potrebujemo, si kupimo sami. Razen tistega, česar se ne da kupiti. 

Tisto! Tisto je poanta daril in vsega, zaradi česar taki prazniki, kakršen je Miklavžev večer, obstajajo. Darila so samo nekakšen materialni pripomoček, da človeku damo tisto, česar se ne da kupiti. Da je nekaj, kar na to spominja. Nekaj, kar spominja na našo bližino. Samo to. In za to je dovolj tudi najmanjša malenkost.

Ampak vseeno bo težko. Vseeno bom stal pred ogledalom in si govoril, kaj vse sem (ali nisem). Mogoče pa je prav tako. Da bom videl, ali kupujem darila zaradi sebe ali zaradi drugih. Da bom videl, koliko je moja ljubezen sploh - ljubezen ...