Zvezde v božični noči

Vedno, ko za božič pridem iz Rima, se, preden smuknem na toplo, še vsaj za trenutek pomudim v mrzli zimski noči, se ozrem kvišku in gledam zvezde. Lepe, svetle zvezde, ki so hkrati tako daleč in tako blizu. Drobne srebrne zvezde, zaradi katerih je celo tema lepa. Vedno znova me osupnejo in ganejo, kot da jih vidim prvič. Čeprav je mraz, se namreč ob njih vsakič znova zavem, da so človekove noči res dolge in mrzle, težke in temne, niso pa samotne.

Spominjajo me namreč na neko drugo svetlobo v temi, na tisto, ki sem jo gledal kot otrok v svojih temnih nočeh. Ko sem šel spat, sta mi mama in tata na hodniku pustila odprto luč, da se ne bi bal. Da bi se spomnil, da sta blizu in da bo zato z mano vse v redu.

Ta Očetova luč sije v današnji noči. Luč za vse ljudi. Vendar je ne zmorejo videti vsi. Vidi jo lahko samo tisti, ki zmore sredi svoje noči še vedno občudovati. Tisti, ki zmore sanjati. Prositi. Se veseliti. Biti majhen pred življenjem. Tisti, ki zmore zaupati in verjeti v neminljivo ljubezen. Tisti, ki se tako zateče v naročje svojega Očeta. Vidi jo lahko samo, kdor sredi svoje teme spet postane kakor otrok. Kajti tema je pretežka za človeka, za otroka pa ne. Otrok jo zlahka premaga. Ne zato, ker bi imel moč za to, ampak ker ima Očeta. Ker ne gleda ne naprej ne nazaj, ampak navzgor. K zvezdam. K Luči. K Očetu.

To je skrivnost božiča, skrivnost našega odrešenja in veselja, to je skrivnost, ki premaguje sleherno temo tega življenja: spet postati otrok. Dovolimo si to. Dovolimo si nocoj spet razkošje biti otroci Boga, ki nas ima rad bolj kot vse na svetu. Ne zato, da bi temi ubežali, ampak da bi jo začutili in začeli razumeti kot Njegov poljub. Kot sveto noč.

Blagoslovljen božič!