Jevgenij G. Vodolazkin, Laurus

"Laurus" je zgodba o nekem ruskem človeku, ki verjetno sploh nikdar ni obstajal, obstaja pa zdaj.
Zdravilec Arsenij je zame bolj živ, kot bi lahko bil kdorkoli drug, in je živ zato, ker je njegov greh tako krut in tako človeški, ker so njegove sposobnosti tako navdušujoče in neverjetne, ker je njegova samokritičnost tako globoka in resnična in ker je njegova ljubezen tako velika in tako topla, da bi moral obstajati. Nekam na konec srednjega veka ga je postavil avtor, ki je hotel, da s popisom njegovega življenja izvemo ne samo nekaj več o srednjeveški Rusiji, ki je čakala konec sveta, ne samo o bornih razmerah, skozi katere so se takratni ljudje nekako prebijali, hotel je, da izvemo nekaj več o življenju samem. O veri, o nežnosti, o spreobrnjenju, o ljubezni - in kaj vse to pomeni. O življenju in o vlogi tolikih stvari, ki pot človeka delajo za pot s smislom in namenom.

"Laurus" je drugačna knjiga, zaradi tega je dobra. Pravzaprav njena največja vrednost sploh ni v nekem izrazito bogatem slogu, v spevnosti, osupljivi zgodbi ali vrhunskem sporočilu. Vse to, zaradi česar so mi knjige ponavadi všeč, v tej knjigi - razen na trenutke - niti ne najdem. Pa vendar je knjiga, čeprav je navidez "povprečna", mnogo več kot to. Ta knjiga v tebi nekaj spremeni, to je tisto. Med branjem tega sploh ne veš in ne opaziš. Šele na koncu, ko sem obrnil zadnjo stran, se mi je zazdelo, da sem zaradi nje v sebi, kot glavni junak tudi sam naredil neko popotovanje. In če sem prav iskren, je bil za to odločilen en sam dialog, ki je moje branje - in tudi dojemanje življenja - povsem spremenil.

- Zavedaj se, Ambrozij, da so nam ponavljanja dana za premagovanje časa in našo odrešitev.
- Hočeš reči, da bom znova srečal Ustino?
- Hočem reči, da nepopravljivih stvari ni.

Odrešujoče.