Preskoči na glavno vsebino

Miklavžu na okno


Moj ljubi sveti Miklavž,

čakam te. Tiho, v vznemirjenem pričakovanju in s sijočimi očmi, ki verjamejo, ki upajo, ki sanjajo. Kakor vsako leto doslej tudi nocoj pogledujem skozi okno in prisluškujem, ali boš prišel, ali se boš spomnil tudi name. Posodo sem ti pripravil. Čisto tako je, kot takrat, ko sem bil še otrok, ko mi je mama s skrbjo naročila, naj vendarle pripravim dovolj veliko skledo, da bo šlo notri vse, kar ima Miklavž zame. Velika skleda je, saj boš videl. Pa ne zato, ker si veliko stvari zaslužim, ampak ker jih veliko potrebujem.

Manjka mi volje in energije, da bi končal, kar sem začel. Manjka mi vere v zmago lepega in dobrega v teh mrzlih dneh mnogih preizkušenj. Manjka mi miru. Manjka mi narave, burje in belega snega. Najbolj mi manjkajo ljudje, ki jih imam rad. Nocoj si upam tudi po malem jokati, da sem sam, sam sredi velikega mesta, ki svetlo in hrupno, pa nima kaj povedati in ne zna pogledati v oči kot tisti moji dragi ljudje, ki jih danes tako zelo pogrešam. Vem, težko boš koga stlačil pod pazduho, težko boš tudi koga prepričal, da bi prišel s teboj. Toda ti boš prišel, to vem. In dovolj mi bo, če boš podoben kateremu od njih, da boš naredil, kar bi naredili oni. Vedno si si bil sposoben narediti kaj nemogočega. Prinesel si mi najlepšo šolsko torbo, kar sem jih kdaj imel in za katero nisem verjel, da jo bom res dobil. Zmogel si me zbuditi celo pred budilko, kar je - to vsi vedo - res na meji mogočega. In da, pripravil si me, da sem vsako leto spet postal kakor otrok in verjel v stvari, ki se sicer ne morejo zgoditi. Zato si upam verjeti tudi nocoj, tudi sredi mesta, ki te ne pozna, da boš položil pred moja vrata nekaj, kar mi bo pogrelo dušo v tej moji samoti sobice na obronkih Rima.

Pa so me vendar naučili, naj bom skromen, ko te česa prosim, zato, dragi Miklavž, te prosim samo za nekaj orehov in suhega sadja, za moje od pisanja magisterija utrujene možgane. In za kakšen majhen sladkorček. Pa naj bo res samo tisto, kar boš postrgal na dnu, ko boš zaključil pri otrocih. Verjamem, da boš kar sam od sebe prislonil tudi kako šibo ali dve. Požrl bom slino in jih vzel, ker vem, da jih potrebujem, še veliko bolj, kot sem jih takrat, ko si mi jih nosil pred vrata. Ne da bi me kaznovale, ampak da bi me spomnile, kako zelo bolim takrat, kadar ti nisem sposoben biti podoben, kadar bolj kakor v moč dobrote verjamem v moč zla. In tako je velikokrat.

Zato pridi tudi nocoj. Moram se zbuditi kot otrok, vesel, hvaležen, zazrt v lepo in dobro v našem svetu. Samo tega si želim, biti spet za nekaj časa otrok. In veš kaj? Medtem ko ti to pišem, medtem ko te čakam in se v mojih skromnih željah vračam v svoje sladke spomine, se mi zdi po malem zazdeva, da si mi to željo že izpolnil. Kot sem rekel, nikoli ne razočaraš, vedno ti uspe nemogoče.

Hvaležen,
tvoj Marko

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j