Moj ljubi sveti Miklavž,
čakam te. Tiho, v vznemirjenem pričakovanju in s sijočimi očmi, ki verjamejo, ki upajo, ki sanjajo. Kakor vsako leto doslej tudi nocoj pogledujem skozi okno in prisluškujem, ali boš prišel, ali se boš spomnil tudi name. Posodo sem ti pripravil. Čisto tako je, kot takrat, ko sem bil še otrok, ko mi je mama s skrbjo naročila, naj vendarle pripravim dovolj veliko skledo, da bo šlo notri vse, kar ima Miklavž zame. Velika skleda je, saj boš videl. Pa ne zato, ker si veliko stvari zaslužim, ampak ker jih veliko potrebujem.
Manjka mi volje in energije, da bi končal, kar sem začel. Manjka mi vere v zmago lepega in dobrega v teh mrzlih dneh mnogih preizkušenj. Manjka mi miru. Manjka mi narave, burje in belega snega. Najbolj mi manjkajo ljudje, ki jih imam rad. Nocoj si upam tudi po malem jokati, da sem sam, sam sredi velikega mesta, ki svetlo in hrupno, pa nima kaj povedati in ne zna pogledati v oči kot tisti moji dragi ljudje, ki jih danes tako zelo pogrešam. Vem, težko boš koga stlačil pod pazduho, težko boš tudi koga prepričal, da bi prišel s teboj. Toda ti boš prišel, to vem. In dovolj mi bo, če boš podoben kateremu od njih, da boš naredil, kar bi naredili oni. Vedno si si bil sposoben narediti kaj nemogočega. Prinesel si mi najlepšo šolsko torbo, kar sem jih kdaj imel in za katero nisem verjel, da jo bom res dobil. Zmogel si me zbuditi celo pred budilko, kar je - to vsi vedo - res na meji mogočega. In da, pripravil si me, da sem vsako leto spet postal kakor otrok in verjel v stvari, ki se sicer ne morejo zgoditi. Zato si upam verjeti tudi nocoj, tudi sredi mesta, ki te ne pozna, da boš položil pred moja vrata nekaj, kar mi bo pogrelo dušo v tej moji samoti sobice na obronkih Rima.
Pa so me vendar naučili, naj bom skromen, ko te česa prosim, zato, dragi Miklavž, te prosim samo za nekaj orehov in suhega sadja, za moje od pisanja magisterija utrujene možgane. In za kakšen majhen sladkorček. Pa naj bo res samo tisto, kar boš postrgal na dnu, ko boš zaključil pri otrocih. Verjamem, da boš kar sam od sebe prislonil tudi kako šibo ali dve. Požrl bom slino in jih vzel, ker vem, da jih potrebujem, še veliko bolj, kot sem jih takrat, ko si mi jih nosil pred vrata. Ne da bi me kaznovale, ampak da bi me spomnile, kako zelo bolim takrat, kadar ti nisem sposoben biti podoben, kadar bolj kakor v moč dobrote verjamem v moč zla. In tako je velikokrat.
Zato pridi tudi nocoj. Moram se zbuditi kot otrok, vesel, hvaležen, zazrt v lepo in dobro v našem svetu. Samo tega si želim, biti spet za nekaj časa otrok. In veš kaj? Medtem ko ti to pišem, medtem ko te čakam in se v mojih skromnih željah vračam v svoje sladke spomine, se mi zdi po malem zazdeva, da si mi to željo že izpolnil. Kot sem rekel, nikoli ne razočaraš, vedno ti uspe nemogoče.
Hvaležen,
tvoj Marko
Komentarji
Objavite komentar