Besede za srce

Okoli 12. avgusta zvečer se ponavadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »Solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi . Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mrazu niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.  V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nim...

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. (Jn 1,9) Poglejmo, poslušajmo . Vse je enako kot takrat. Enako globoka tema, enako strupen mraz, enako težka tišina med ljudmi. Tudi danes je mraz, tudi danes je nekdo, ki trka na vrata, nebodigatreba, tudi danes se težko nekomu ponudi prostor pod lastno streho. Enako težka je tema, v kateri spi človeštvo, ki si ne pusti blizu, človeštvo, ki misli, da ne potrebuje Boga. Poglejmo, poslušajmo . Enako svetle zvezde sijejo na nebu, prav iste zvezde, ki jih je Bog od nekdaj položil v sleherno noč. Tudi danes pridejo kdaj angeli mimo. In tudi danes se še rojevajo otroci, ki se znajo smejati in jokati in postavljati neznosna vprašanja. Enako močno ljubi Bog človeka, kot ga je takrat. Če je vse popolnoma enako, zakaj se ne bi torej tudi nocoj zgodilo enako, kot se je tedaj, tiste noči? Tudi danes je božič . Enako resničen kot takrat. Enako svetel in enako zahteven kot takrat. Tudi danes Bog stopa na zemljo, tudi ...

Zgrbljen in naveličan od teže dneva sem oni večer odprl okno, da si tik pred spanjem malce prezračim sobo. Vame je dahnil za Rim nenavadno mrzel januarski zrak, za njim svežina in potem – Orion na žametno modri preprogi neba. Skorajda nisem mogel verjeti svojim očem. Nebo nad Rimom se zaradi smoga in drobcenega prahu namreč vsak dan obleče v prosojno tančico, ki je podnevi praktično nevidna, ponoči pa se sveti od bleščavih obcestnih svetilk. Rimljani so zato pozabili na zvezde. Tako pač je, če jih toliko časa ne vidiš. Samega sebe prepričaš, da jih ni več. Nekaj časa še gledaš, še upaš, si še želiš, nazadnje pa se po mnogih večerih razočaran sploh ne ozreš več navzgor. V sebi ubiješ zvezde, ker je z vedno znova poraženimi upi pretežko živeti. Potem se navadiš na smog, navadiš se na to, da ti zrak zastruplja na tisoče in tisoče avtomobilov, ki vsak dan po dvakrat zdrvijo mimo naše hiše. Navadiš se tudi na druge strupe, na težko in grdo, na novice o prevarah in goljufijah, navadiš s...

Vedno, ko za božič pridem iz Rima, se, preden smuknem na toplo, še vsaj za trenutek pomudim v mrzli zimski noči, se ozrem kvišku in gledam zvezde. Lepe, svetle zvezde, ki so hkrati tako daleč in tako blizu. Drobne srebrne zvezde, zaradi katerih je celo tema lepa . Vedno znova me osupnejo in ganejo, kot da jih vidim prvič. Čeprav je mraz, se namreč ob njih vsakič znova zavem, da so človekove noči res dolge in mrzle, težke in temne, niso pa samotne . Spominjajo me namreč na neko drugo svetlobo v temi, na tisto, ki sem jo gledal kot otrok v svojih temnih nočeh. Ko sem šel spat, sta mi mama in tata na hodniku pustila odprto luč, da se ne bi bal. Da bi se spomnil, da sta blizu in da bo zato z mano vse v redu. Ta Očetova luč sije v današnji noči. Luč za vse ljudi. Vendar je ne zmorejo videti vsi. Vidi jo lahko samo tisti, ki zmore sredi svoje noči še vedno občudovati. Tisti, ki zmore sanjati. Prositi. Se veseliti. Biti majhen pred življenjem. Tisti, ki zmore zaupati in verjeti v nemin...

Drobtina iz Rima #7 Danes sem v Rimu videl prav toliko nasmehov kolikor zvezd. Mislim, da vsega skupaj šest. Med šest tisoč zvezdami, ki jih lahko opazi človeško oko in med vsaj tisoč ljudmi, ki sem jih srečal. Pa ne bom rekel, da jih ni več kot šest. Zaprti nekje globoko v svojih majhnih sobicah ali v galaksijah daleč stran morda so, morda počivajo po napornem delavniku, morda se skrivajo pred žalostjo in bolečino. Morda so jih prekrile druge, umetne luči. A videti jih ni. Tako noči postanejo nekoliko manj svetle in svet nekoliko manj vesel. Za vse. Rim je mesto brez zvezd in brez nasmehov. Morda mi je zato tu tako tuje, kot ste po zapisih že mnogi opazili. Morda se zato nikakor ne morem počutiti domače. Kajti doma sem tam, kjer je veliko zvezd in veliko nasmehov. Obojega rabi človek veliko. Ne za luksuz, za preživetje. Pa sem jih vendarle nekaj ugledal. Šest. Malo, a bolje kot nič. In zadnji nasmeh je bil najlepši od njih. Naslikal se je na obrazu šestletne Kitajke. Nasmehni...