Božična noč, kako si lepa!

Božična noč, kako si lepa, ko legaš na goro in log … roke k molitvi zemlja sklepa … 

Pa je ta noč še vedno noč, temna, samotna, neznana, ko nikogar ne vidiš, ko za nikogar ob sebi ne veš … Ko se zdi, da si sam, ko so vse trdnosti dneva daleč kot sanje, ko trpiš v strahu in negotovosti … 

Prav kakor pastirji smo vsi izgubljeni, vsi prestrašeni, vsi žalostni in obupani ljudje, kakor pastirji, ki so bili tiste noči kot ljudje najnižjega sloja ravno tako brez upanja in brez prihodnosti, tiste temne noči, ko se je zdelo, da je dan še predaleč, da bi bilo vanj sploh še vredno upati. A ravno med njimi in ravno takrat, ko je bilo najtežje in najtemneje, se je zgodilo. Takrat se je rodil Bog. Pretrgal je molčečo tišino, predrl temo izgubljenosti, uničil obup, ki je mezel iz ljudstva, spomnil se je svojih dragih. »Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala.« (Lk 2,9) Ne luč, ampak slava. Njegova prisotnost v tej noči, ta jih je obsijala, ker bližina sije svetleje kakor katerakoli luč. Ker te tako lepo lahko obsije že samo slutnja osebe, ki te ima rada. 

Tudi nocoj je tako. Tudi nocoj, tudi v to noč se rojeva Bog, za svojo zibel si jo je izbral, to našo samotno noč, ki ji ni videti konca. Noč, ne svetel dan, saj je šele noč tista, ki žene človeka k temu, da išče pravih luči, da si jih želi, da jih prepozna, da jim začne slediti. Zato je samo stopil vanjo, nežno, previdno, tako potiho, da se nam zazdi, kakor da je že od vedno tu … 

Tu je, čeprav ga ni videti, čeprav ga ne vidimo kot nekoga, ki smo ga pričakovali in si ga želeli. A on je tu. Nismo sami. Zajokajmo zato za hip v tej naši noči, pustimo si trenutek, ko priznamo, da nam je hudo, potožimo se Bogu zavoljo naše situacije. Toda potem prisluhnimo vanjo, da bomo slišali njegov odgovor. 

»Našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12) Slišali bomo jok otroka, nemočnega, nebogljenega, osamljenega človeka, ki je naenkrat stopil v naše življenje, pretrgal molčečo tišino in pregnal našo samoto, človeka, ki sedaj čaka, da ga pridemo pogledat, da ga vzamemo v naročje. Kakšna Božja genialnost! Da nas rešuje ne kot Vsemogočni, ampak kot Nemočni, kot nekdo, ki potrebuje bližine – ker nam tako vendar pride najbližje. Saj je tako, da bližina nastane, kadar se dva oba zavesta drug drugega, kadar stopita oba korak drug proti drugemu, kadar začne obema biti mar drug za drugega. 

Tako nas Bog rešuje, tako, da postane enako nemočen kakor mi. In tako pokaže, kako veliko moč ima ljubezen. 

Božična noč, kako si lepa … Lepa zaradi otroškega joka v njej, lepa, ker zaradi njega vemo, da nismo sami v njej – kadar nikogar ne pustimo samega. 

Blagoslovljen božič!

(božič 2020)