Najti Otroka (v sebi)

Ta nocojšnja noč je človekova najbolj trda resničnost. Za koga je to noč osamljenosti in potrtosti, za koga noč poraza ali celo obupa. Za koga noč sovraštva, za drugega spet noč negotovosti ali revščine ali slepote. Noč človekove izgubljenosti je to. Noč ne nastane kar tako in tudi ne mine kar naenkrat. In pusti neizbrisno sled. Zato je vsaka človekova noč težka.

Morda prav zato pa je vsaka človekova noč tudi sveta. V tej težki noči se je namreč zgodila čudovita skrivnost, ki jo je napisala Ljubezen, v človekovem življenju vedno prisotna Ljubezen. Ta človekova tema, trpljenje in greh in majhnost – recimo kar človekova človeškost, tisti del človeka, ki ga nihče ne mara – so postale jaslice. Prebivališče Boga med ljudmi. »In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21,3-4)

Morda je to težko verjeti, toda prav tam je in nikjer drugje. To noč sije Zvezda sredi moje teme, te moje teže, ki jo nosim v sebi. In ne bo ugasnila. Nikoli. Ker je to storila Ljubezen.

Pojdimo za to zvezdo! Pojdimo za to sledjo Ljubezni v našem življenju. Pohitimo za njo, v sredo našega srca nas bo pripeljala. In tam bomo našli – Otroka. To je namreč bistvo božiča: spet najti v sebi Otroka. Sredi svoje teme spet postati otrok. Občudovati. Sanjati. Prositi. Se veseliti. Biti majhen. Zaupati. Zateči se v naročje Očeta. Kajti tema je pretežka za človeka, za otroka pa ne. Najmočnejši človek je otrok. Ker ima Očeta.

To je skrivnost božiča, skrivnost našega odrešenja in veselja, to je skrivnost, ki premaguje sleherno temo tega življenja: spet postati otrok. Samo to.

Blagoslovljen božič!