Preskoči na glavno vsebino

Šal usmiljenja

Drobtina iz Rima #9



8. decembra je bilo v Rimu gotovo najhladnejše jutro v vsej jeseni. Tako mrzlo in neprijazno, z rahlim dežjem in ledeno hladnim vetrom, ki je pihal na premočene lase. Presenetilo me je, priznam, tako kot tudi meteorologe, ki so ustrelili povsem mimo. Verjel sem jim in šel na Trg svetega Petra premalo oblečen. Kako mi je bilo žal! Ko se je zdanilo, me je zeblo tako zelo, da sem začel trepetati. Tako zelo me je zeblo, da sem razmišljal, če se ne bi raje kar odpravil nazaj domov. Pa sem vendarle ostal. Še dobro.

Poleg mene je sedel mlad fant, krepko zatopljen v molitev. Pridružil sem se mu. Tudi zato, da bi lažje prestajal dve uri čakanja na mrazu, da se maša začne ...

(Tule se bom v svoji pripovedi samo malce ustavil in vprašal, če verjamete v čudeže. Verjamete v Miklavža? Samo tri dni prej sem v svojem pismu Miklavžu zapisal, da si želim topel šal. Zjutraj ga pred mojimi vrati seveda ni bilo. Toda ... )

Ko sem se v mrazu tako stisnil skupaj, da me je še komaj kaj bilo, je ta fant, ki je sedel poleg mene, kar na lepem segel v svojo torbo in mi podal svoj šal. Rekel je: »Vem, da ni dosti, nekaj pa je, da vam bo bolj toplo.« Nisem odklonil. Res me je zeblo. In sem se zavil v ta šal. Res ni bilo veliko, mi je bilo pa toplo vsaj tam, kjer je to res pomembno. In mi je bilo toplo.

Tako nekako kakor Mariji, ko jo je obiskal angel in ji oznanil prihod Boga. Prihod Boga, ki je milost. Če hočete reči drugače, dar. Usmiljenje Boga do človeštva. Sprejeti ta dar pomeni začeti sveto leto usmiljenja, stopiti skozi na stežaj odprta sveta vrata, ki so Božja rešitev človeka. Tako smo poslušali papeža Frančiška: »Vstopiti skozi ta vrata pomeni odkriti globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre osebno vsakemu naproti. To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. /…/ Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.«

Tudi če papež tega ne bi povedal, sem to pridigo čutil okrog sebe. Mir, tišina, poslušanje, prav ganljiva toplina, pa čeprav je bilo vreme tako neprijazno mrzlo. Morda ravno zato. Ker človek lahko stopi skozi vrata usmiljenja šele tedaj, ko se zave, da jih potrebuje, da v svojem življenju potrebuje Boga in njegovega usmiljenja. Ko lahko skupaj z Marijo reče: »Dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) In to je težko – sprejeti usmiljenje. Ker to pomeni, da si šibek, majhen, da si grešnik. In vendar ni druge poti odrešenja, in vendar ni druge poti svetosti, kot stopiti skozi vrata, ki ti jih odpira Bog.

Željno, v tišini in pričakovanju smo čakali na ta sveti dogodek. In ko je sveti oče na koncu maše odprl vrata, se je izza oblaka pokazalo sonce in nas ogrelo in jata golobov je zletela čez trg. Ljudje so navdušeno vzklikali in ploskali. Zaradi spektakla? Ne, zaradi veselja. Tudi k nam je na nek poseben način prišel angel iz nebes in rekel: »Razveseli se, polna milosti, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28)

Polni milosti smo, polni daru. Vsi, ki smo bili na trgu, smo se veselili, ker Božje usmiljenje ni pravljica, ampak je nekaj konkretnega. Res, samo skozi vrata je treba stopiti. Samo to. Samo sprejeti. Kako to vem? Tik preden smo se razšli, sem se obrnil k temu svojemu dobrotniku, ki mi je posodil šal, se mu zahvalil in mu ga vrnil. On pa me je prijazno pogledal in mi dejal, naj bo ta šal njegovo darilo meni za sveto leto usmiljenja. »In angel je šel od nje.« (Lk 1,38)

Tako sem razumel usmiljenje. In čudež. Ker je usmiljenje vedno čudež. Dobiti šal, ki si ga nisem zaslužil. Dobiti šal, ki me je rešil bolezni. Dobiti šal, ki je nekomu nekaj pomenil. In dobiti ga zastonj. In ga sprejeti. Kdor ga sprejme, tudi sam postane vrata, vrata Božjega usmiljenja za druge. Za konkretne ljudi, s katerimi živi.

Sam še nisem šel skozi sveta vrata. In sem vendarle šel. Vzel sem šal, ta dar Boga, da ne bi v tem hladnem svetu zmrznil. Vzel sem Dar, ki me je obvaroval mrazu in me spremenil. Usmiljenje.

Jaz in moj "šal usmiljenja" na trgu sv. Petra po maši

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j