Šal usmiljenja

Drobtina iz Rima #9

8. decembra je bilo v Rimu gotovo najhladnejše jutro v vsej jeseni. Tako mrzlo in neprijazno, z rahlim dežjem in ledeno hladnim vetrom, ki je pihal na premočene lase. Presenetilo me je, priznam, tako kot tudi meteorologe, ki so ustrelili povsem mimo. Verjel sem jim in šel na Trg svetega Petra premalo oblečen. Kako mi je bilo žal! Ko se je zdanilo, me je zeblo tako zelo, da sem začel trepetati. Tako zelo me je zeblo, da sem razmišljal, če se ne bi raje kar odpravil nazaj domov. Pa sem vendarle ostal. Še dobro.

Poleg mene je sedel mlad fant, krepko zatopljen v molitev. Pridružil sem se mu. Tudi zato, da bi lažje prestajal dve uri čakanja na mrazu, da se maša začne ...

(Tule se bom v svoji pripovedi samo malce ustavil in vprašal, če verjamete v čudeže. Verjamete v Miklavža? Samo tri dni prej sem v svojem pismu Miklavžu zapisal, da si želim topel šal. Zjutraj ga pred mojimi vrati seveda ni bilo. Toda ... )

Ko sem se v mrazu tako stisnil skupaj, da me je še komaj kaj bilo, je ta fant, ki je sedel poleg mene, kar na lepem segel v svojo torbo in mi podal svoj šal. Rekel je: »Vem, da ni dosti, nekaj pa je, da vam bo bolj toplo.« Nisem odklonil. Res me je zeblo. In sem se zavil v ta šal. Res ni bilo veliko, mi je bilo pa toplo vsaj tam, kjer je to res pomembno. In mi je bilo toplo.

Tako nekako kakor Mariji, ko jo je obiskal angel in ji oznanil prihod Boga. Prihod Boga, ki je milost. Če hočete reči drugače, dar. Usmiljenje Boga do človeštva. Sprejeti ta dar pomeni začeti sveto leto usmiljenja, stopiti skozi na stežaj odprta sveta vrata, ki so Božja rešitev človeka. Tako smo poslušali papeža Frančiška: »Vstopiti skozi ta vrata pomeni odkriti globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre osebno vsakemu naproti. To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. /…/ Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.«

Tudi če papež tega ne bi povedal, sem to pridigo čutil okrog sebe. Mir, tišina, poslušanje, prav ganljiva toplina, pa čeprav je bilo vreme tako neprijazno mrzlo. Morda ravno zato. Ker človek lahko stopi skozi vrata usmiljenja šele tedaj, ko se zave, da jih potrebuje, da v svojem življenju potrebuje Boga in njegovega usmiljenja. Ko lahko skupaj z Marijo reče: »Dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) In to je težko – sprejeti usmiljenje. Ker to pomeni, da si šibek, majhen, da si grešnik. In vendar ni druge poti odrešenja, in vendar ni druge poti svetosti, kot stopiti skozi vrata, ki ti jih odpira Bog.

Željno, v tišini in pričakovanju smo čakali na ta sveti dogodek. In ko je sveti oče na koncu maše odprl vrata, se je izza oblaka pokazalo sonce in nas ogrelo in jata golobov je zletela čez trg. Ljudje so navdušeno vzklikali in ploskali. Zaradi spektakla? Ne, zaradi veselja. Tudi k nam je na nek poseben način prišel angel iz nebes in rekel: »Razveseli se, polna milosti, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28)

Polni milosti smo, polni daru. Vsi, ki smo bili na trgu, smo se veselili, ker Božje usmiljenje ni pravljica, ampak je nekaj konkretnega. Res, samo skozi vrata je treba stopiti. Samo to. Samo sprejeti. Kako to vem? Tik preden smo se razšli, sem se obrnil k temu svojemu dobrotniku, ki mi je posodil šal, se mu zahvalil in mu ga vrnil. On pa me je prijazno pogledal in mi dejal, naj bo ta šal njegovo darilo meni za sveto leto usmiljenja. »In angel je šel od nje.« (Lk 1,38)

Tako sem razumel usmiljenje. In čudež. Ker je usmiljenje vedno čudež. Dobiti šal, ki si ga nisem zaslužil. Dobiti šal, ki me je rešil bolezni. Dobiti šal, ki je nekomu nekaj pomenil. In dobiti ga zastonj. In ga sprejeti. Kdor ga sprejme, tudi sam postane vrata, vrata Božjega usmiljenja za druge. Za konkretne ljudi, s katerimi živi.

Sam še nisem šel skozi sveta vrata. In sem vendarle šel. Vzel sem šal, ta dar Boga, da ne bi v tem hladnem svetu zmrznil. Vzel sem Dar, ki me je obvaroval mrazu in me spremenil. Usmiljenje.

Jaz in moj "šal usmiljenja" na trgu sv. Petra po maši