Pismo sv. Miklavžu

Dragi sveti Miklavž!

Morda me tokrat ne boš prepoznal po pisavi. Drugačna je kot takrat, ko sem ti pisal kot mali Marko, z ročicami, umazanimi od flomastra, in s sijočimi očmi, ki so v resnici verjele, da boš moje pismo vzel s police, ga prebral in izpolnil želje, ki sem ti jih napisal z nerodnimi črkami. Drugačna je, ker sem drugačen tudi jaz. Koliko stvari se je spremenilo od takrat, ko sem ti zadnjič pisal. Končal sem šolo, pa jo spet začel. Naredil sem nekaj velikih neumnosti, zaradi še zdaj prejočem katero od črnih noči. In bil sem pomemben, cenili so me. Srečal sem mnogo ljudi, več dobrih, kot slabih. In užil sem življenje v vsej sladkosti in grenkobi, ki jo premore. Drugačen sem, veš, res sem drugačen. Ta večer pa je še vedno isti kot takrat. In v njem sem vsako leto isti tudi jaz: mali Marko, ki z vznemirjenjem čaka tvoj tihi prihod - in ti piše pismo. Ker želim biti nocoj, vsaj za en večer, spet tako preprost, kot sem bil takrat.

Ni lahko, veš. Vmes so me ljudje hiteli prepričevati, da ne obstajaš. Da te ni. Da ne hodiš po hišah in deliš darove tistim, ki te prosijo zanje. Da si samo maska, za katero stoji navaden človek. Kako sem bil neumen, da sem jim verjel ... Pustil sem jim, da so ubili otroka v meni. Otroka, ki verjame v dobroto, v lepoto, v čudeže. Otroka, ki se zna veseliti tako majhnih stvari, kot je jabolko ali čokolada. Otroka, ki si zna vzeti čas za take traparije, kot je pisati pismo za Miklavža. Otroka, ki živi preprosto, ker ve, da je treba samo prositi, pa boš dobil. Otroka, ki ve, da bo Miklavž nocoj zagotovo prišel, ker ga ima rad. 

Nocoj je spet ta tihi večer pričakovanja ... Kako ga imam rad! Veš, da spet verjamem? Veš, da verjamem, da boš prišel tudi nocoj? Tudi če sem sam sredi velikega mesta in tu ni mame in očeta, da bi naskrivaj nastavila nekaj fig, arašidov in bombonov, niti prijateljev, ki bi me obiskali in objeli, niti dijakov, ki bi se mi hoteli na skrivaj zahvaliti, niti tako norih neznancev, ki bi sredi noči letali okrog in na kljuke vrat nastavljali preproste darove, ki sredi noči razsvetlijo oči, vajene teme.

Verjamem, ker vedno prideš. Videl sem. Vem. Prideš.

Zato te prosim, dragi Miklavž, prinesi mi več veselja in manj zagrenjenosti. Prinesi mi poguma in moči in volje za vsakdanje napore, potrpežljivosti in spoštovanja. Prinesi mi kakšno sporočilo človeka, da me ima rad, ker je to tako lahko pozabiti. In prinesi mi tudi čokolado, fige, dateljne, morda tudi kak mehek šal, da ne bom pozabil, da me tudi v mrazu obdajata dobrota in lepota. In prinesi mi česa preveč, da bom znal dajati tistim, ki imajo premalo. Ne znam še.

Dragi, ljubi sv. Miklavž, tole pismo te bo čakalo na mojem oknu. Pojdi najprej k tistim, ki imajo mnogo premalo ljubezni, kruha in miru. Pojdi najprej k tistim brez doma in brez družbe v tem čudovitem večeru, veliko jih poznam in veseli te bodo. Potem pa pridi tudi do mene in se ustavi za trenutek, samo toliko, da bom spet vedel, da me imaš rad. Da bom spet postal otrok. 

Vesel te bom,

tvoj Marko