Veselje od znotraj

Ne bom lagal. Tudi zame je eno težjih vprašanj, ki jih postavlja advent, vprašanje veselja, ki ga napoveduje. Ker je res težko biti vesel v tem svetu, ne da bi si pri tem zatiskal oči nad situacijo v velikem ali v drobnih svetovih našega življenja.

V tem me preseneti Marija. Na njenem obrazu so skrbi, ki jih prinaša nosečnost v čudnih okoliščinah. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na to odzvala okolica, če je ne bodo mar kar ubili. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje sploh bo živela … Toda kljub tem skrbem Marija ljudem prinaša veselje. Vzbuja upanje. Ne zaradi mladosti ali uspeha ali brezskrbnosti. Marija ni zmagovalka. Nosilka Boga je. Zato je vesela.

Pravo veselje se ne more roditi iz zunanjih stvari. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje od zunaj, bomo vedno ostali razočarani. Tako je. Zunanje veselje je minljivo in krhko, tako hitro se razpoči kot milni mehurček. Slejkoprej se bo končalo. Uničila ga bo bolezen ali vojna ali prepir ali poraz ali razočaranje ali kaj drugega. Pravo veselje zato lahko prihaja samo iz notranjih razlogov. Iz razlogov srca, ne razuma in ne čustev. Iz razlogov srca, ki je mirno in veselo, ko se čuti sprejeto in ljubljeno. To pa je tedaj, ko ima človek Boga blizu. Takrat namreč verjame, da ga ima rad. Kljub vsemu, da ga ima rad.

…

Bolj ali manj sem vedno težko razumel, kako lahko kdo ob neizmerni lepoti večernega neba ali ob otroških očeh ali ob sreči kakega prijatelja ostane ravnodušen. Sedaj nekoliko bolj razumem: človek vse, kar gleda, vidi, kot bi gledal v zrcalo. Kot bi vsakokrat gledal vase … Zato je pravzaprav vse v njegovem življenju odvisno od tega, kaj nosi v svojem srcu. Kakšni so njegovi razlogi srca.

Da, tako pomembno je to.