Uvod v evangelij

Pripravite pot Gospodu. (Lk 3,4)

On ne prihaja tako, da bi se ga slišalo. Prihaja kot tihi šepet. In sliši ga samo tisti, ki ima dovolj občutljivo uho, izbrušeno v delavnici tišine.

Poslušanje je težka stvar. Od poslušanja odhajaš globoko ranjen. Dotakne se te, tako močno se te dotakne, da ne ostaneš več tak, kot si bil prej. Morda si zato advent ponavadi delamo tako močno hrupen: da ne bi slišali. Ne sebe, ne drugih, ne Boga. Ker slišati vedno pomeni – spreobrniti se.

Toda takšen je uvod v evangelij: človek, ki je tiho in posluša. In se tako spreobrača: Janez Krstnik v puščavi. To ni beg, to je uvod v evangelij. Da bi razumeli evangelij, da bi ga srečali in da bi ga živeli, je potrebna tišina. Globoka tišina. Nič. Praznina. Molk pred svetom, pred Bogom, pred seboj. Brez opravičevanj, brez argumentov, brez moči, brez izgovorov, brez krivd. Samo poslušanje.

Vem, da se velikokrat ponavljam, toda našega sveta ne bodo rešile besede. Rešila ga bo tišina. V njej se sliši Boga, ki rešuje svet mojega egoizma.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro