Narava, neslišani evangelij
Imam neverjetno srečo, da pripadam eni od tistih družin, ki so se odločile svoje otroke »vzgojiti« za ljubitelje hribov in ostale narave. Ne zato, ker bi bil s tem pridobil na nekem »naravnem« čutu za potrebnost rekreacije in gibanja na svežem zraku. Tega se dandanašnji mladeniči navdušijo tudi ob ekranu ali pa v trgovskem centru, ko cedijo sline za brezhibnim trebuhom pred poletno sezono, hitro rastočimi bicepsi ali pa vsaj za novimi športnimi copati. Sploh pa taki navdušenci bolj ali manj narave v svojem zasledovanju cilja niti ne opazijo. Za dober ritem si v ušesa vtaknejo kako moderno poskočnico in nato zdrvijo na trimček za lepo postavo. Na vrhu pokadijo cigareto, spijejo pivo in se pijani od dosežka spet skotalijo v dolino. Ko govorim o ljubezni do narave, ne govorim o tem. Govorim pa o tem, kako rad vstanem ob štirih zjutraj, ko gre za hribe, kako žalostno gledam skozi okno v lep sončen dan, ko sem pri obveznostih v hiši, in kako drugačen postanem, ko na gorski stezici zagl...