Besede za srce

Kako na začetku novembra vse žari … vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …  In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi, nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo, nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogr...

Kdor je kdaj že zares neučakano čakal jutra, zaradi lepote, toplote ali preprosto zaradi konca neprijetne noči, noč je vedno polna neznanosti, strahu in skrbi, kdor je s kremenitim upanjem zato neprestano strmel v nebo, ve, da se vsak svit začne z res drobceno, najrahlejšo spremembo na obzorju. To pa se da opaziti samo sredi najbolj goste teme, na človekovem grobu, tam, med težavami, samoto, stisko in grehom, med vsem torej, kar ga v življenju hromí in mrtví. »Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.« (Jn 20,1) Nekaj je drugače … Pričam prve velike noči se ni dogajalo nič drugega kakor vsem drugim ljudem, za vse je bila noč enako gosta, za vse enako dolga, pestile so jih podobne težave, skozi podobne skrbi so se prebijali. Samo to, da so opazili, da se sredi noči vendarle nekaj dogaja, da je nekaj drugače , da nekaj ni več tako, kot je bilo poprej, samo to jih je ločilo od drugih. Nekaj jih je pretres...

V začetku je bilo takole. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako se je vse začelo na našem svetu, tudi v našem življenju, s svetlobo, z lučjo, prva stvar je, ki smo jo zagledali. Vendar svetloba ni edina stvar v našem svetu. Takoj nato je »Bog ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Bog je ločil dve različni stvari. Potrebnost razmišljanja To stvar, potrebo po ločevanju, po razlikovanju na svetlobo in temo, je Bog položil tudi v človeka. Nemir, ključni nemir, ki človeka dela človeškega, ki ga ohranja pri pravilnih odločitvah in ga pahne v premišljevanje. Da v svojem življenju začne ločevati čisto od pokvarjenega, pravilno od napačnega, življenje od smrti, svetlobo od teme. In da to tudi poimenuje: »Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« (1 Mz 1,5) To nista dve isti stvari, dan in noč, različno ime imata. Zato je tako pomembno stvari poimenovati, tako jih med seboj ločimo, da vemo, kaj je kaj. Ker je največja zmeda v človeku takrat...

wallpaperflare.com Ne gre za tiskarskega škrata, nisem se zatipkal. Oni dan so me vabili na adventno predavanje, ki naj bi nosilo ime »Iz teme v svetlobo«, dober naslov, za točno tisto gre, kar naj bi se v nas zgodilo skozi adventni čas. Na predavanje sicer nisem mogel, naslov pa mi vseeno ni šel iz glave. Pred menoj se je odvrtelo tisto zdaj že tipično adventno mučno beganje od ene do druge trgovine, pod stotnijami lučk in soji spektakularne svetlobe, ki me, pošteno povedano, iz leta v leto bolj moti in utruja. Morda je kriva zgolj nostalgija, nikoli v mojem otroštvu ni bilo toliko lučk okoli mene, še na božič ne, spominjam se mraka, ki me je ovijal v decembrskih popoldnevih, mraka, ki je postopoma proti božiču postajal vedno svetlejši, vedno manj ga je bilo, ko so ljudje okoli razoglavih dreves ali pa na ograje balkonov obešali skromno razsvetljavo. Ker so hoteli v svojem življenju več luči. Od tistih časov se je marsikaj spremenilo, bogatejši smo postali, več luči smo si ku...