Iz svetlobe v temo

wallpaperflare.com

Ne gre za tiskarskega škrata, nisem se zatipkal. Oni dan so me vabili na adventno predavanje, ki naj bi nosilo ime »Iz teme v svetlobo«, dober naslov, za točno tisto gre, kar naj bi se v nas zgodilo skozi adventni čas. Na predavanje sicer nisem mogel, naslov pa mi vseeno ni šel iz glave. Pred menoj se je odvrtelo tisto zdaj že tipično adventno mučno beganje od ene do druge trgovine, pod stotnijami lučk in soji spektakularne svetlobe, ki me, pošteno povedano, iz leta v leto bolj moti in utruja. Morda je kriva zgolj nostalgija, nikoli v mojem otroštvu ni bilo toliko lučk okoli mene, še na božič ne, spominjam se mraka, ki me je ovijal v decembrskih popoldnevih, mraka, ki je postopoma proti božiču postajal vedno svetlejši, vedno manj ga je bilo, ko so ljudje okoli razoglavih dreves ali pa na ograje balkonov obešali skromno razsvetljavo. Ker so hoteli v svojem življenju več luči.

Od tistih časov se je marsikaj spremenilo, bogatejši smo postali, več luči smo si kupili, zato so ulice veliko bolj svetle – obrazi na njih pa veliko bolj mračni. Ker se za luč ne borimo več. Ker se niti ni treba boriti, saj ni več nobene teme. Do božiča se tako vse bleščave in svetlobe človek že malodane zasiti, ne mara je več, kar je svojevrsten absurd, glede na to, da sredi strašljive noči ne mara tistega, kar točno to noč ubija. Ali pa je morda sploh ne ubija. Mogoče pa temo vsa ta bleščava samo zlohotno prekriva in jo v ljudi spušča pod zahrbtno krinko »svetlobe« … Saj ta »svetloba« ničesar ne daje, samo jemlje ti, ropa in izkorišča, te prazni in slepi, da zamenjuješ dobro in slabo, luč in temo – povsem isto, kar dela noč. Zaradi nje so si ljudje želeli luči. Danes pa se zdi, da je ne potrebujemo – ker jo »imamo«.

Zato sem razmišljal, ali ne bi bilo morda tokrat bolje obrniti logiko prižiganja adventnih sveč. Da bi torej na začetku prižgali vse štiri in nato počasi, nedeljo za nedeljo, te sveče ugašali, dokler ne bi pri naši mizi, med nami, ki sedimo okoli nje, nastala popolna tema. Da bi se je ustrašili, tiste realnosti med nami. Strahu sicer ne maramo, a je strah boljši od navidezne varnosti. Zato bi rad teme – kajti ko človek pade v temo, šele zares začne iskati luč.

Nekaj takega naj bi bil advent, iskanje tiste luči, o kateri sicer luči sveta lažejo, jo ponarejajo in ji jemljejo prostor. In medtem ko bi ugašali vse tisto, kar nas slepi in nas s svojo naporno svetlobo utruja, medtem ko bi se sprehajali skozi lastno temo, ko bi dopustili, da se zgrozimo nad samim seboj in nad svojo samoto, bi si naposled zaželeli luči. Tople luči doma, ki te razveseli, ko stopiš vanjo iz mrzle ulice. Svetlega okna pozno ponoči, ki pove, da te nekdo čaka. Predirajoče luči, ki išče in kliče koga, ki se je izgubil. Te luči nam je treba v hladni modrini telefonov in vsiljivi belini izložb, te Božje luči, ki jo pogrešamo, ne da bi to vedeli.

Zato bi morali iz svetlobe v temo. Ker bi morda ob zaprtih televizijah in telefonih, lučkah in izložbah uvideli, kako zelo si želimo nečesa več. Emanuela, Boga med nami.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, december 2019)