Iz svetlobe v temo

wallpaperflare.com

Ne gre za tiskarskega škrata, nisem se zatipkal. Oni dan so me vabili na adventno predavanje, ki naj bi nosilo ime »Iz teme v svetlobo«, dober naslov, za točno tisto gre, kar naj bi se v nas zgodilo skozi adventni čas. Na predavanje sicer nisem mogel, naslov pa mi vseeno ni šel iz glave. Pred menoj se je odvrtelo tisto zdaj že tipično adventno mučno beganje od ene do druge trgovine, pod stotnijami lučk in soji spektakularne svetlobe, ki me, pošteno povedano, iz leta v leto bolj moti in utruja. Morda je kriva zgolj nostalgija, nikoli v mojem otroštvu ni bilo toliko lučk okoli mene, še na božič ne, spominjam se mraka, ki me je ovijal v decembrskih popoldnevih, mraka, ki je postopoma proti božiču postajal vedno svetlejši, vedno manj ga je bilo, ko so ljudje okoli razoglavih dreves ali pa na ograje balkonov obešali skromno razsvetljavo. Ker so hoteli v svojem življenju več luči.

Od tistih časov se je marsikaj spremenilo, bogatejši smo postali, več luči smo si kupili, zato so ulice veliko bolj svetle – obrazi na njih pa veliko bolj mračni. Ker se za luč ne borimo več. Ker se niti ni treba boriti, saj ni več nobene teme. Do božiča se tako vse bleščave in svetlobe človek že malodane zasiti, ne mara je več, kar je svojevrsten absurd, glede na to, da sredi strašljive noči ne mara tistega, kar točno to noč ubija. Ali pa je morda sploh ne ubija. Mogoče pa temo vsa ta bleščava samo zlohotno prekriva in jo v ljudi spušča pod zahrbtno krinko »svetlobe« … Saj ta »svetloba« ničesar ne daje, samo jemlje ti, ropa in izkorišča, te prazni in slepi, da zamenjuješ dobro in slabo, luč in temo – povsem isto, kar dela noč. Zaradi nje so si ljudje želeli luči. Danes pa se zdi, da je ne potrebujemo – ker jo »imamo«.

Zato sem razmišljal, ali ne bi bilo morda tokrat bolje obrniti logiko prižiganja adventnih sveč. Da bi torej na začetku prižgali vse štiri in nato počasi, nedeljo za nedeljo, te sveče ugašali, dokler ne bi pri naši mizi, med nami, ki sedimo okoli nje, nastala popolna tema. Da bi se je ustrašili, tiste realnosti med nami. Strahu sicer ne maramo, a je strah boljši od navidezne varnosti. Zato bi rad teme – kajti ko človek pade v temo, šele zares začne iskati luč.

Nekaj takega naj bi bil advent, iskanje tiste luči, o kateri sicer luči sveta lažejo, jo ponarejajo in ji jemljejo prostor. In medtem ko bi ugašali vse tisto, kar nas slepi in nas s svojo naporno svetlobo utruja, medtem ko bi se sprehajali skozi lastno temo, ko bi dopustili, da se zgrozimo nad samim seboj in nad svojo samoto, bi si naposled zaželeli luči. Tople luči doma, ki te razveseli, ko stopiš vanjo iz mrzle ulice. Svetlega okna pozno ponoči, ki pove, da te nekdo čaka. Predirajoče luči, ki išče in kliče koga, ki se je izgubil. Te luči nam je treba v hladni modrini telefonov in vsiljivi belini izložb, te Božje luči, ki jo pogrešamo, ne da bi to vedeli.

Zato bi morali iz svetlobe v temo. Ker bi morda ob zaprtih televizijah in telefonih, lučkah in izložbah uvideli, kako zelo si želimo nečesa več. Emanuela, Boga med nami.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, december 2019)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik