Samoodrešitev

Morda ste v kaki župniji pod misijonskim križem že kdaj zagledali čuden napis, ki smo se ga do nedavnega verjetno držali prav vsi. Tudi v domači župniji imamo takšen križ, pod katerim piše: »Reši svojo dušo.« Svet je poln takih napisov. Pojdite samo v najbližjo knjigarno, pa boste gotovo našli kakšno knjigo nasvetov, kako biti srečni, kako dobro vzgajati, 10 pravil za dobro življenje itd.

V čem je problem takih napisov in nasvetov? Saj si vendar vsi želimo nebes, sreče ali kakorkoli že imenujemo nek svoj daljni cilj. Saj zato smo pa kristjani, ne? V čem je problem takih napisov in nasvetov? V tem, da niso resnični. Nihče se ne more rešiti sam. Nimamo šans. Nikdar ne bomo tako dobri, da bi se mogli rešiti. Rešeni bomo samo kot Cerkev, kot skupnost. Ali pa ne bomo.

In to je lekcija, s katero danes Jezus poučuje nekega popolnega fanta. Tale človek, ki je pritekel do Jezusa, je bil fant od fare. Delal je vse, kot je treba. Verjetno je bil redno pri maši, dosledno je ubogal mamo in očeta, pridno se je učil in sploh bil vsem najsvetlejši zgled. Izpolnjeval je zapovedi, bil je ubogljiv in priden fant. Verjetno so mu vsi ploskali in ga občudovali. Verjetno so bili precej ponosni nanj. Pred njim je bil samo še en nedosežen cilj. Zato je prišel do Jezusa. Zanimalo ga je, kako bi dosegel še svojo zadnjo diplomo: večno življenje.

Jezus ga je takoj usmeril navzven. Povedal mu je zapovedi v odnosu do bližnjega. Ker ni razumel, mu je povedal bolj nazorno. Rekel mu je, da mu v vsem, kar počne, nekaj manjka. Čeprav se je zdelo, da je fant popoln, mu je manjkalo ljubezni. Ta fant je bil sicer zelo uspešen, zelo "krščanski", vendar je vse počel samo zato, da bi ga imeli radi, da bi dobil priznanje in diplomo, da bi »rešil svojo dušo«, ne pa zato, ker bi on imel nekoga rad. Vse je počel zato, da bi nekaj dobil, namesto da bi nekaj dal. Zato ga je Jezus postavil pred zahtevno človekovo odločitev, pred morda največje tveganje človekovega življenja – pred odločitev ljubezni. Rekel mu je, naj se odpove lastni koristi in dela dobro, ne da bi ga za to kdo pohvalil, ne da bi imel od tega neko korist. Naj dela dobro samo zato, ker ima nekoga rad. Tega pa fant ni zmogel. Bal se je, da bo potem vse izgubil, da potem ne bo več nič pomenil, bal se je, da bo pogubljen, če bo ostal brez dosežkov. Brez zapisanih dobrih del.

Tako zapravimo svojo dušo. Ko mislimo, da je naša vrednost odvisna od naših dejanj. Takrat postanemo egoistični. Delamo zase in za nikogar drugega. Toda nihče se ne more rešiti sam. Nihče. Nikdar ne bomo naredili dovolj dobrega, da bi si to zaslužili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti.