N. Zaplotnik, Pot

Poti Nejca Zaplotnika ni treba predstavljati. Pot se preprosto bere. In bere se jo povsod, ker je
primerna za povsod. Nikjer namreč nisi drugje kot na poti, vedno na poti, pa če gre po ravnem, strmo navzgor ali celo navzdol. Tam nekje sem bil tudi sam, ko sem jo bral. Malce že samo zato, da se malo spomnim na hribe, ki jih tukaj v Rimu ni. In s sabo sem jo jemal na metro in avtobus, bral sem jo v svoji drobni sobici in se tako sprehajal po poteh svojega življenja. To naredi ta velika knjiga malega človeka Nejca.

Velikokrat sem jo prebral po koščkih, vedno znova sem se je loteval, kot bi jo bral prvič, tako lepa, globoka in sveža je bila vsakič, ko sem jo bral. Tokrat sem jo prebral v celoti. In lažje razumem vzpone in padce tega človeka, ki je bil res - človek: v svoji veličini in svoji majhnosti, svoji samoglavosti in svoji iskrenosti, vedno pa poln življenja.

Kajti ta knjiga je ravno zato tako posebna. Ker je polna življenja, čistega življenja, kakršno je.