Preskoči na glavno vsebino

Nekaj odvreči, menda vse

»Tako se torej konča vsak boj, ljubezen, slava, bogastvo in vse, za kar mislimo, da so edine vrednote tega sveta: z nepremičnim pogledom v daljavo!« (N. Zaplotnik)

Zgodba o slepem Bartimaju me vedno znova pretrese. Tudi zato, ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost.

Ne vem, kaj vse je moral preživeti tale človek, Bartimaj. Gotovo pa je, da je bila njegova pot težka, ker je vsaka izgubljenost, vsako tavanje in iskanje tako težko, kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova. Kot bi moral umreti in se nato še enkrat roditi. In vse to večkrat. To človeka ubija, kajne?

Na tej poti, se mi zdi, vsakdo lahko hodi samo tako, da se počasi, z vsakim korakom posebej malce olupi. Življenje poskrbi za to, da kot luskine s človeka padajo nepotrebne stvari, nebistveni cilji, neumne želje, menda tudi bogastvo, uspeh, slava in premoženje vsake vrste. Človek hodi tako, da vse bolj postaja revež. Da zapušča to, kar misli, da potrebuje, in se steguje proti temu, kar je resnično pomembno.

Bartimaj je revež. Ničesar več nima. Ne ponosa, ne javnega ugleda, ne položaja, ne skrbi ga, kaj bodo drugi rekli. Ni ga strah. Prenaša sovraštvo, posmeh, celo negotovost svoje vere in upanja. Kajti ko nimaš nič več, ko prideš do dna, takrat vidiš bistvo. »Jezus, Davidov sin, usmili se me

Njegov pogled je uperjen v Jezusa. Samo njega še vidi, nič drugega. Ne strahu ne dobička. Samo še njega. In ko ga Jezus pokliče, pusti še edino, kar je imel, svoj plašč. Takrat Bartimaj spregleda. Ko ni več nič pomembno, samo Bog.

Nič me ne vznemirja, ko je moj pogled na Jezusu. Drugi me lahko žalijo, se mi posmehujejo, lahko me tlači neuspeh in poraz, lahko se v meni oglaša glas, da sem neumnež in čudak, da si grem v škodo, da si delam sramoto, ker ne delam, ker ne mislim, ker ne ravnam kot drugi. Lahko sem revež, brez vsega. Ko pa gledam v vseh teh stvareh proti Jezusu, me nič od tega ne vznemirja. Ker ničesar ne potrebujem.

Revež sem, brez vsega. Tako vidim.

Matjaž Krivic, Sama, Islandija 2011

Komentarji

  1. "kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova."

    če se dobesedno poročiš z idejo je vedno zajeban, ko se izkaže, da je ideja napačna..

    ne se poročit z idejo. Je življenje veliko lepše in veliko pestrejše brez mentalnih idejnih okvirov..

    Slepi Bartimaj zadeva... zanimivo pri teh zdravstvenih čudežih je to, da bog očitno sovraži amputirance. Na vsake toliko časa bog ali kak svetnik menda pozdravi koga z neko boleznijo, a nikdar se še ni zgodilo, da bi kdo po čudežu zrastu novo nogo al roko.. amputiranci očitno morajo počakat na znanost...


    "Revež sem, brez vsega. Tako vidim."
    in spet občudovanje trpljenja.. res ste verniki obsedeni s to situacijo.. Kolk je trpel bla bla bla.. Kolk lepo, kako svečano..

    OdgovoriIzbriši
  2. "ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost."

    in še.. počasno spreminjanje pomena iz svetega pisma iz "konkretnih čudežev" v "prispodobe"..

    imamo čast opazovat to počasno spreminjanje LIVE.. če bi ti to poizkusil narest v zgodnjih srednjeveških časih, bi te zelo verjetno skurl na grmadi zaradi blasfemije..

    OdgovoriIzbriši
  3. http://news.yahoo.com/life-may-begun-4-1-billion-years-ago-110139729.html

    OdgovoriIzbriši
  4. http://www.bbc.com/future/story/20151026-a-teens-mind-controlled-arm-could-make-prosthetics-cheaper

    še ena stvar, kjer se bogu ne da in mu je treba malce pomagat..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n