Moliti slovensko

Drobtina iz Rima #5

Detajl vitraža sv. Cirila in Metoda v Sloveniku

V soboto zjutraj smo imeli mašo v slovenščini.

To je tako poseben stavek, ker imamo vsak dan mašo seveda v italijanščini. Tudi v Sloveniku, da. Saj ... ne moremo pričakovati, da bodo Nigerijci, Indijci, Indonezijci in tisti iz Burkine Faso molili po slovensko. Zato med seboj govorimo italijansko, nekakšen mednarodni jezik je to za nas. Jezik, v katerem vsi govorimo in se vsi razumemo. Bolj ali manj. In pri mizi to nekako gre. Pri oltarju ... pri oltarju pa ne. Res težko molim v tujem jeziku. Prve dni zato, ker pač nisem vedel, kako gresta Padre nostro in Ave o Maria, pa Gloria al Padre, sploh pa Credo in Gloria in vse ostale mašne molitve. Enkrat sem tudi sam vodil mašo v italijanščini in verjemite, da je bila nekaj ... zelo polomljenega. Ne vem ... bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je molitev tako osebna, tako globoka stvar dna srca, nekaj, kar se dotika tvojega najglobljega bistva, kar ga prav zatrese, nekaj, kar si res ti ... tako da ne moreš moliti v tujem jeziku. Izgovarjati molitve po nekem času seveda ni težava. Toda moliti ...

V soboto zjutraj pa smo imeli mašo v slovenščini.

Ta jezik je kot studenec, žubori, preliva se blagoglasno čez ušesa, preko ustnic do nespoznanih globin srca. In poln je življenja, ker se je stesal med mizo in poljem, pod Bogkovim kotom, tam, kjer je življenje v vsej lepoti in krutosti vztrajalo navzgor, proti nebu in proti svobodi. Ne, to ni jezik velikih palač in katedral, ne sodi vanje, ni jezik pološčenih soban, ne more ga govoriti nekdo, ki ne zna peti, ko govori. To je jezik gozdov in planin, jezik travnikov in toplih, majhnih domov. Kot pesem je, neskončna pesem o domu. Kot burja, ki buta ob zide, razkriva korce in nosi listje. Samoglasniki zadenejo ob soglasnike in potem se sliši nekaj tako lepega, kot je jesen na Krasu.

Ko sem ga slišal, ko smo spet molili po slovensko, so mi prsi drgetale. Tako mi je bilo, kot takrat, ko se človek zaljubi in ti je vsakič, ko slišiš svojo drago, kot bi se ves svet rodil še enkrat. Samo zate. Ne pretiravam, res mi je bilo tako. In ko moram v Rimu moliti Ave o Maria in Padre nostro, spoznavam, da je moliti v lastnem jeziku privilegij.

Prejšnji četrtek po faksu je tako lepo sijalo na pročelje Gregoriane … ulice pa so bile že v temi. Kvirinal še ne. Stopnice so se svetile v soncu in stekel sem gor, da bi ujel še kak žarek, preden se spet podam v rimske podzemne rove. Bilo je neopisljivo lepo. Sonce me je vsega poljubilo, veter me je prijel in me odnesel tja gor, kjer je vajen pihati še bolj, ob vsej teži vsega novega v mojem norem svetu sva svobodno zaplesala. In tam zadaj na obzorju se je iznad streh in anten kot mogočni oče dvigovala kupola svetega Petra.

Molil sem. A sem kar odbrzel skozi molitev. Potem me je streslo. In potem sem utihnil in sem še enkrat, počasi in lepo zmolil očenaš po slovensko. Po naše, po moje. Imel sem ta privilegij.

---
Moj poklon velikemu Slovencu Simonu Gregorčiču ob obletnici njegovega rojstva.