Italija brez olepšav

Drobtina iz Rima #1

Hit pretekle noči, tale krvava ali superluna, se je na rimskem nebu skrivala kot kakšna sramežljiva najstnica. Le vsake toliko je nekoliko pošpegala izza njega, da sem videl njeno rjavozlat hlebec z belo črto na robu. Impresivno. In potem je spet šla, se zakrila s tančico. Pa naj bo tam. Tudi Via Appia Nuova se je skrila. Ta noč in dan obremenjena mestna vpadnica, ob kateri živimo, je bila kot obubožani tajkun, ki ga ne pogleda nihče več. Tudi skrita za tančico. A podnevi ... ha, podnevi pa je pokazala svoje roge.

Danes sem se naučil, kaj pomeni kaos. Čeprav so mi mnogi znali povedati, da to za Rim sploh še ni nič kaj takega.

Baje se spet pripravlja stavka. V petek. Da se malo navadimo, so nam danes na rimskem metroju organizirali pravo izobraževanje, kako ukrepati ob takšnih primerih. Do postaje je šlo gladko, potem pa se je zapletlo. Starec nam pove, da je nekaj narobe pri postaji Ottaviano. Iz metroja zato stopimo na avtobus - ker bo takole prej - in seveda sploh nismo bili edini. Potem se z avtobusom po polžje prebijamo skozi ulice, tudi povsem nabasane od tega in onega ... in z avtobusi, ki so vsi - kakor tudi naš - polni do zadnjega prostega atoma. Temu primerno je tudi v notranjosti, zrak je ... da ne povem, kakšen. Nekaj časa se celo premikamo, potem pa omagamo. Šofer k sreči odpre vrata, v svobodo nas odleti vsaj polovica vseh potnikov. Hoditi, kakšna sreča je to. Zrak, čeprav "osmogan", je krasen. Pri Lateranu hop na tramvaj. In tudi tja se nas nagazi cela stotnija. Vseeno gre hitreje in udobneje, čeprav stojimo. Okoli mene pa bantu in francoščina in spomin na famozno glasni vzdih italijanke "Era tempo", ko je šofer na avtobusu vklopil nekaj, kar naj bi bila klima. Pri Koloseju ven. Potem peš do Gregoriane.

Da, danes sem se skušal vpisati na faks. Poznate tisto vznemirjenje, ki se te poloteva, ko delaš nekaj prvič? Ko stopaš nekam prvič? Mislim, da je nekako povezano z mladostjo. Ko je nimaš več, je že skoraj verjetno, da si že nekoliko star. No, vznemirjenje je minilo, ko sem izvedel, da je nekaj, kar bi moral pokazati za vpis, ostalo v Kopru ali pa morda v Vipavi. Zmeda. Toda nekako bo že. Prof.ssa Bruna Costacurta je silno prijazna in vesela, da sem tu. "Bomo že uredili." Nato malce razočaranja: ta semester bom bolj ali manj ob grških in hebrejskih črkah. Nato pa naprej ...

Prva lekcija je mimo. Taka je v Rimu krvava luna. Konec sveta? Ne. Omne principium difficile. (Vsak začetek ...)