O takih in drugačnih čudežih

Verjamem, da je v vsakem človeškem življenju skritih ogromno sporočil, ogromno znamenj. Recimo jim kar čudeži. Čudeži, ki jih prepogosto prezremo, ker menimo, da se nam zgodijo kar tako, mimogrede.

Veste, čudeži niso samo dobre stvari. Čudeži so včasih tudi zahtevne stvari, stvari, ki jih ne želimo sprejeti, ker menimo, da niso del našega življenja, da so krivične, da so zašle k nam pomotoma. Toda za človekovo pot, za njegovo življenje so zelo pomembne. Včasih še bolj pomembne kot dobre stvari.

Tu sem bom obregnil ob gobavost desetih mož. Predstavljam si, da so pred svojo boleznijo imeli marsikaj. Imeli so zdravje, verjetno tudi precej dober življenjski standard in status v družbi. Naenkrat je prišla ta velika stiska, ki jih je vrgla iz tega življenjskega toka, ki jih je izobčila iz družbe. Ljudje bi rekli, da so dobili svojo kazen. Jezus bi rekel, da so dobili priložnost, da se spremenijo, da preverijo svoje temelje, na katerih gradijo.

Priložnost? Da, morda prvič v življenju so dobili priložnost, da so začeli nekoga potrebovati, da so začutili, da življenje vsakega od nas ni namenjeno samo sebi, temveč tudi tistim, ki jih na svoji poti srečujemo, ki morda tudi nebogljeni ležijo v obcestnem jarku. Morda so prvič začutili, da morajo zaklicati: »Jezus, usmili se nas! Jezus, potrebujemo te!« Morda so prvič začutili, da človek ni sam in da mu prav to dejstvo prinaša olajšanje in odgovornost.

Rekel bom nerazumljivo stvar: ti možje so s svojo stisko dobili priložnost, da na novo postavijo svoje življenje, da ga naredijo bolj vrednega s tem, ko vanj vključijo drugega (s čimer mislim ljudi in tudi Boga). In so naredili prvi korak: začeli so računati na Boga. Za drugega, da bi videli in da bi se vrnili v hvaležnosti, pa jim je – razen enega – zmanjkalo. Verjetno zato, ker so stisko vzeli kot krivico, ne kot opomin.

To pomeni, da bodo nekoč gotovo spet gobavi, spet v stiski in bodo morali to narediti še enkrat. In potem morda še enkrat. In še enkrat. Nekateri ljudje to počnejo vse življenje. Vrtijo se v istem začaranem krogu, ki jim hoče sporočiti samo nekaj: če hočem, da ozdravim, moram ozdraveti najprej znotraj. Moram se spremeniti. Moram začeti gledati drugače. Moram spremeniti temelje, na katerih gradim. Moram se vrniti do Boga, ki je vstopil v moje življenje (morda tudi preko stiske), in videti in razumeti, kaj mi hoče povedati.

Če se to ne zgodi, potem noben čudež ne pomaga. Saj ne rešuje čudež, ampak vera, odločitev.