Obzorje križa

»Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.« (Jn 3,14-15)

Od zdaj naprej so stvari jasne. Kristusovo mesto je na križu, človekovo mesto pa pod križem. Ker mora Bog svojo ljubezen kazati in ker jo mora človek videti ali pa jo iskati, če je ne vidi. Ker jo mora gledati, da ostane živ.

In pridemo do razloga naše vere. To ni naša ljubezen. To je ljubezen Boga.

Zato gre Kristus na križ. Da bi ga človek opazil. In da bi imel človek dokaz, kako velika je Božja ljubezen do njega, stalno pred svojimi očmi. Da bi s tem dokazom pred očmi živel svoje življenje. Da bi z njim v obzorju sprejemal svoje odločitve, da bi z njim jedel in pil, delal in počival, odpuščal in prosil odpuščanja, daroval in sprejemal darove, da bi z njim trpel in se veselil.

Človek ta dokaz potrebuje, da bi živel in preživel kot človek.

Če namreč človek hoče ostati človek, potem ne more imeti za merilo svoje, človeške ljubezni, marveč Božjo. Zakaj? Ker človek bolj ljubi temo kot luč (Jn 3,19). In ker me samo Bog ljubi tudi kot grešnika, tudi kot nasprotnika in sovražnika. Ker lahko samo v merilu Božje ljubezni živim in preživim kot grešnik. Ker sem samo v merilu Božje ljubezni vreden, da me kljub temu kdo ljubi. In ker samo v njegovem merilu na sočloveka gledam kot na brata in sestro, vrednega moje ljubezni, pa čeprav sta tudi onadva grešnika.

Zato sodi Jezus na križ in jaz pod njega. Ker je le tam Bog lahko človeški in človek Božji. In ker moram vedno gledati svoj cilj, da bi ne zgrešil katere od svojih odločitev. In moj cilj je križana ljubezen.