Nujnost praznine
Ta vprašanja se mi zdijo tako zelo podobna tistim vprašanjem, ki jih Jezusu postavljajo Judje, ko čisti – še bolje – ko prazni tempelj. In ta vprašanja so tako podobna mojim, ko ležim bolan, zunaj pa prekrasen sončen dan. Da, tako velika je človekova stiska, ko v življenju ostane brez nečesa, kar je bil vajen, ko ostane brez nečesa, na čemer je gradil svojo moč in ponos. Celo veselje. Ko v njegovem življenju nastane praznina. Praznina ob postu ali pa praznina ob … porazu.
Porazi so težki. A čeprav so težki, iz njih vedno odidem spremenjen. Danes ugotavljam, da moji porazi niso naključje. Da mi vsak poraz nekaj sporoča. Upal si bom reči še drzneje: vsak poraz mi nekaj podarja. Ko namreč nekaj poreže naše udobje, našo prijetnost, začutimo praznino. Praznino, ki je v nas, ki ni nastala šele zdaj, ampak je v nas bila že pred tem, le da smo jo doslej polnili z udobjem in prijetnostjo. Poraz pa v nas ustvari prostor. Prostor za nekaj vrednejšega. Čeprav je trenutek poraza trenutek krize, je zdravilen, ker zaradi njega čutimo, da moramo to praznino z nečim zapolniti – in sicer z nečim drugim kot doslej.
Tako se odpre prostor za ljubezen.
Zato sem danes hvaležen za to praznino, za ta moj prazni čas, ko nisem koristen, ko nimam ničesar, za kar bi zapel svojemu Bogu čisto hvalnico. Samo v tišini sem, moj Bog, v tišini svojega praznega templja. Čisto potiho odmeva v njem moj jok, da je toliko stvari, ki so med mano in tabo. In da so mi vrednejše od tebe, moj Bog. Sicer ne bi jokal, da jih ni več.
Ta jok je moja molitev, ki si si je želel, moj izpraznjeni Bog na križu.
Komentarji
Objavite komentar