Preskoči na glavno vsebino

So najlepše pesmi že napisane?

vir: rtvslo.si
Zabeležka na robu strani festivala EMA 2015

Ste letos uživali ob EMI? Povejte pošteno. EMA je in vedno bo sprožala vse vrste odzivov in vedno bo poleg precej negativnih. Nič hudega. Kritike so vedno v redu, kritike pomagajo rasti. A ni težava v tem. Težava je v tem, da so to večinoma nekonstruktivno negativni odzivi. Odzivi ljudi, ki pljuvajo po vsem počez. In sam nočem postati eden izmed njih. Ker so to večinoma ljudje, ki se še najbolj gnusijo samemu sebi, ker so prazni. In nimajo ničesar, kar bi jih napolnilo. Zato tudi sami ničesar in nikogar ne polnijo. In tako se stvari v spirali spuščajo navzdol.

Zato bom konstruktivno kritičen. Letošnja EMA seveda ni bila presežek. Še zdaleč ne. In tu se ne bom obregnil niti ob pešavo organizacijo, režijo in tehniko, tudi ob premalo dodelan scenarij ne. Rekel bom nekaj o bistvu EME. O skladbah. Pesmi so bile večinoma dolgočasne oziroma, kot pove že naslov, niso imele kaj dosti povedati. Niso imele zgodbe. Da, imele so besedilo. Toda zgodba ne pride z besedilom, temveč z življenjem. Pesmi pa danes ne rojeva več življenje, ampak denar. Zato so takšne, kot so.

Toda rekel sem večinoma. Kajti v superfinale sta po mojem mnenju prišli pravi pesmi. Edini, ki sta imeli tistega nekaj več. Rudi, ki je zadnje čase res v formi in ve, kaj se človeka dotakne, je pesem spisal za dušo, ne za festival. Čeprav se komu zdi pritlehna in "predomača", je to ravno to. Način duše istrskega človeka. Ljudskost. In ta - bodimo pošteni - pritegne vsakogar. Če ne na ulici, pa v avtu ali pod tušem. Maraaya pa ... treba je priznati, pesem je všečna. Še več, menim celo, da se vrti v ritmih in trendu sodobnega. Ni nekaj novega, seveda ne, a prižgite radio in slišali boste, da je to to. Tipični Raay, a očitno je Raay poslušljiv. Morda ga veliko ljudi ne mara, a to še ne pomeni, da so njegove stvari slabe. Kvečjemu nasprotno. Treba je reči, da dela dobre stvari.

Pod črto zapišem še, da je EMA kljub vsemu prinesla nekaj lepih stvari. EMA je bila prijetna oddaja, na ravni, kot jo pač naša RTV zmore. Pozitivno me je presenetil tudi voditelj Nejc Šmit, ki je bil sproščen, nenarejen in na trenutke celo komičen brez žaljenja, kar je daleč od dometa običajnih voditeljev naših (tudi razvedrilnih) oddaj. Pohvalno. In tople so bile tudi vse tri žirantke, kar je naredilo oddajo gledljivo in prijazno.

21. maja na Dunaju za nas torej poje Maraaya. Kljub vsemu, kar si mislite, menim, da bo dvojec nastopil dvakrat. Za kaj več pa ... Pustimo prostor presenečenju.

Komentarji

  1. EME nisem spremljal, slišal sem samo obe finalni pesmi.

    se strinjam, sta poslušljivi, predvsem Rudijeva pa je tudi za (primorsko) dušo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n