Logika semena

Čeprav vse to že vem, tega ni nič lažje sprejeti, še težje je to razumeti. Namreč to, da so nasilneži, ciniki in vsakršni drugi negativci in napadalci mojega življenja in vsega lepega v njem ponavadi ljudje velikih in globokih ran. Res, bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da pravzaprav ves današnji svet z vsemi svojimi zablodami naglas kriči: »Radi bi videli Jezusa!«

Še več, menim, da bolj kot je nekdo nasilen, bolj kot je nizkoten, bolj kot nekdo bruha nate, bolj kot te nekdo napada, ponižuje in strahuje, več in bolj hrepeni po tem, da bi videl Jezusa. Da bi ga videl v tebi. V tvojih reakcijah, v tvojih odločitvah. Da bi videl drugačnost, da bi videl nekoga, ki bo nastavil obe lici, nekoga, ki bo svoje sovražnike uničil s tem, da jih bo imel rad.

Kajti svet resnično hrepeni po Odrešeniku. Po Kristusu. In kdor ga pozna, mu ga mora pokazati. To je njegova dolžnost.

Ne bom rekel, da to pomeni biti prijazno osladen, niti biti brezgrešno popoln, gotovo pa pomeni v človeka, ki prosi, odvreči seme, ki bo umrlo. Dati mu nekaj, kar za nas ne bo imelo nikakršne koristi, še več, kar nam bo morda v škodo. Tako bo Sin človekov poveličan. In poveličan bo le tako. Nič drugače.

V ozadju Jezusa in njegove drže, ki naj bi bila tudi drža kristjana, je namreč logika semena. Logika, pri kateri se porablja, pri kateri se daje, a ne za sadove, ne za dobiček, temveč zato, da bi drug živel. Da ne bi umrl. Pa četudi to pomeni tvojo smrt.

To je prošnja vseh ranjenih ljudi mojega življenja: »Pomagaj, da ne umremo.« Seme imamo v rokah. In zemlja čaka.