Preskoči na glavno vsebino

So najlepše pesmi že napisane?

vir: rtvslo.si
Zabeležka na robu strani festivala EMA 2015

Ste letos uživali ob EMI? Povejte pošteno. EMA je in vedno bo sprožala vse vrste odzivov in vedno bo poleg precej negativnih. Nič hudega. Kritike so vedno v redu, kritike pomagajo rasti. A ni težava v tem. Težava je v tem, da so to večinoma nekonstruktivno negativni odzivi. Odzivi ljudi, ki pljuvajo po vsem počez. In sam nočem postati eden izmed njih. Ker so to večinoma ljudje, ki se še najbolj gnusijo samemu sebi, ker so prazni. In nimajo ničesar, kar bi jih napolnilo. Zato tudi sami ničesar in nikogar ne polnijo. In tako se stvari v spirali spuščajo navzdol.

Zato bom konstruktivno kritičen. Letošnja EMA seveda ni bila presežek. Še zdaleč ne. In tu se ne bom obregnil niti ob pešavo organizacijo, režijo in tehniko, tudi ob premalo dodelan scenarij ne. Rekel bom nekaj o bistvu EME. O skladbah. Pesmi so bile večinoma dolgočasne oziroma, kot pove že naslov, niso imele kaj dosti povedati. Niso imele zgodbe. Da, imele so besedilo. Toda zgodba ne pride z besedilom, temveč z življenjem. Pesmi pa danes ne rojeva več življenje, ampak denar. Zato so takšne, kot so.

Toda rekel sem večinoma. Kajti v superfinale sta po mojem mnenju prišli pravi pesmi. Edini, ki sta imeli tistega nekaj več. Rudi, ki je zadnje čase res v formi in ve, kaj se človeka dotakne, je pesem spisal za dušo, ne za festival. Čeprav se komu zdi pritlehna in "predomača", je to ravno to. Način duše istrskega človeka. Ljudskost. In ta - bodimo pošteni - pritegne vsakogar. Če ne na ulici, pa v avtu ali pod tušem. Maraaya pa ... treba je priznati, pesem je všečna. Še več, menim celo, da se vrti v ritmih in trendu sodobnega. Ni nekaj novega, seveda ne, a prižgite radio in slišali boste, da je to to. Tipični Raay, a očitno je Raay poslušljiv. Morda ga veliko ljudi ne mara, a to še ne pomeni, da so njegove stvari slabe. Kvečjemu nasprotno. Treba je reči, da dela dobre stvari.

Pod črto zapišem še, da je EMA kljub vsemu prinesla nekaj lepih stvari. EMA je bila prijetna oddaja, na ravni, kot jo pač naša RTV zmore. Pozitivno me je presenetil tudi voditelj Nejc Šmit, ki je bil sproščen, nenarejen in na trenutke celo komičen brez žaljenja, kar je daleč od dometa običajnih voditeljev naših (tudi razvedrilnih) oddaj. Pohvalno. In tople so bile tudi vse tri žirantke, kar je naredilo oddajo gledljivo in prijazno.

21. maja na Dunaju za nas torej poje Maraaya. Kljub vsemu, kar si mislite, menim, da bo dvojec nastopil dvakrat. Za kaj več pa ... Pustimo prostor presenečenju.

Komentarji

  1. EME nisem spremljal, slišal sem samo obe finalni pesmi.

    se strinjam, sta poslušljivi, predvsem Rudijeva pa je tudi za (primorsko) dušo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j