Od mesa do Duha


»Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« (Mt 16,17) 

Petrova zgodba je povest, kako iz sužnosti svojega življenja stopiti v svobodo, h kateri nas kliče Kristus, v katero nas po svojem tihem glasu v vesti vodi Sveti Duh. In On nas vodi drugače kakor to počneta »meso in kri«. 

»Meso in kri« je izraz, s katerim evangelist označuje človeškost, katere del je tudi slehernikovo zelo omejeno razumevanje življenja, tako pogosto zaznamovano s strahom in sebičnostjo. Prav ta je velikokrat človeku ovira, da bi delal dobre, plemenite, preudarne stvari, in zaradi katere se človek tako pogosto slabo, kratkoročno, nespametno odloča, tako da izbira hipno korist, ne meneč se za posledice svojih odločitev. »Meso in kri« tako človeka zlahka pahneta v suženjstvo svojih občutkov, v sovraštvo, v jezo, v strah, v zamero. 

Ponazoritev tega stanja je dogodek na jezeru po Jezusovem vstajenju (Jn 21,15-19). Peter, obtežen s svojo napačno odločitvijo zatajitve prijateljstva z Jezusom, pa tam doživi pomembno vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« (Jn 21,16) To vprašanje ni nič drugega kakor klic iz tega bridkega stanja v drugačnost, v odpuščanje, v veselje, v svobodo. To prinaša v življenje vsakega človeka Kristus, iz ječe njegovega življenja ga kliče na prostost, ko ga namesto k sebičnosti kliče k delom ljubezni. »Glej, vstopil je Gospodov angel in luč je zasvetila v ječi; udaril je Petra v bok, ga zbudil in rekel: ›Vstani hitro!‹ In verige so mu padle z rok.« (Apd 12,7) 

In ta prostost je v sledenju navdihom Duha. Ta za razliko od mesa ne kliče k hipnemu ugodju, tako pogosto bi od nas rad nekaj, kar je težko in kar se nam upira: »Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« (Jn 21,18) A to je pot Duha, ki ni nikoli nič drugega kakor pot iz ječe v svobodo. Vedno in zagotovo. 

Vedno bomo na razpotju, vedno pri odločitvi, ali bomo sledili mesu in krvi ali Duhu. Petrova zgodba naj nam bo navdih, da je iti v neznano za Jezusom, preiti iz »vodstva mesa« v »vodstvo Duha« sicer težko, a vedno osvobajajoče.

(misel na praznik apostolov Petra in Pavla)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več