Ljubiti domovino v času sovraštva

»Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« (Lk 1,60) 

Kako pomemben stavek! Z njim se je nekaj spremenilo, se je nekaj prelomilo. Tako je rekla Elizabeta, ko so Janezu Krstniku hoteli dati ime Zaharija, kot je bilo to v navadi. Ker ji je tako prišepnil Bog, je vedela slišala, da je treba nekaj narediti drugače kot doslej. Tako se je končalo nekaj starega, tako se je začelo nekaj novega. 

Tudi 34 let tega se je nekaj prelomilo, nekaj pogumnih mož in po njih vse slovensko ljudstvo je začutilo, da je treba nekaj narediti drugače, da živeti, kot smo živeli dotlej, v Jugoslaviji, pač ne moremo več. Da je treba potegniti potezo in narediti nekaj drugače. Se osamosvojiti, narediti to, kar je prav, tudi če nam to ne bo nujno všeč. 

Toda tista osamosvojitev ni nič vredna, če se Slovenija ne osamosvaja vedno znova, če ne vsako leto spet z nečim starim ne prelomi in začne nekaj delati drugače. In v tem času to recimo pomeni prenehati z vsesplošno histerijo, da se moramo vedno znova in v vsem, kar se dogaja, postaviti na to ali ono stran. Če povem v posrečeni metafori članka, ki sem ga bral pred kratkim, je treba opaziti, da se je pri nas ustvarila navijaška kultura, v kateri si moraš izbrati »klub«, za katerega boš navijal, nato pa se od tebe pričakuje, da boš dosledno in brez dvoma podpiral vse, kar bodo izjavljali in delali tisti tvoje barve, brez omahovanja zagovarjal tudi sam, ne glede na to, ali se s tem strinjaš ali ne. Zame je prav to definicija časa sovraštva, ki se je vzpostavil dandanes, za vsako ceno izoblikovati si nekega nasprotnika. Poiskati ga, če je treba. In biti močan in agresiven. Kakor da je moja identiteta nujno nekaj, s čimer se želiš od drugega ločiti. 

Od tega padajo bombe, ko se išče razlike in ne besed spoštovanja, na tem krvavijo otroci in nekdanje vrednote. Prav danes je torej treba, ko narašča sovraštvo v svetu in doma, ko se bolj kot kdajkoli prej v naši dobi z neskrito provokacijo ustvarjajo vse možne delitve, še enkrat ponoviti in se spomniti, da je kristjanov odgovor na vse to lahko samo in nič drugega kot ljubezen. Tako pravi naš Učenik: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,43-45)

Treba je biti drugačen, to je ljubezen, ki jo želi Jezus v našem svetu. 

Zato ljubezen do domovine danes razumem kot boriti se proti napačnim, krivičnim zakonom, ki uničujejo človeka in ponižujejo njegovo dostojanstvo, s svojimi kljubovati vrednotam ljudi, ki so pozabili na sveto in nedotakljivo, plavati proti toku večinskega mnenja, porabiti večere v tuhtanju, kaj bi bilo v dani situaciji bolje narediti, sprejeti težke in svetu udobja nerazumljive osebne žrtve, postaviti si jasne prioritete, ostati zvest svojim koreninam, vrednotam očetov in mater ter jim slediti bolj kot voditeljem in strankam. Pozdraviti vsakega človeka, ker je človek, pomagati vsakemu človeku, ker si človek, pokopati tako Eteokla kot Polinejka, prižigati sveče na grobovih nedolžno pobitih in njihovih rabljev, protestirati proti svojim in grehom soseda. Posejati pšenico, posaditi drevo, napraviti most za kogarkoli že, ker je to treba narediti. Se zazreti v gore in pustiti nekaj neba v svoje srce. 

To pomeni ljubiti svet, ljubiti svojo domovino, biti njen oskrbnik, ne gospodar, in biti oskrbnik vsakega, ki stopa po njej. »Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1 Mz 2,15) 

Bog, blagoslovi Slovenijo! 

(maša za domovino, Sv. Anton, Idrija, 24.6.2025)