Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5)

Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli, namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: »Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) 

Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo. Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in more) narediti. Poslanstvo mu uokvirjajo. Ljudje posebno danes svoje meje, limite, omejenosti večkrat razumemo kot pristriženje peruti, kakor da nam kdo ne privošči vsega, kar si želimo – ali bolje povedano, kar je moderno, da si želimo. Ker je jasno, da naše želje večkrat oblikuje svet okoli nas, nečesa npr. ne pogrešamo, dokler ne vidimo reklame za to. Prav zato so naše meje varovalke, da se ne bi uničili, ne sebe ne sveta okoli nas. Ker svoboda pač ni v tem, da si nekaj, kar ne moreš biti, temveč da postaneš točno to, kar si – in nič in nihče drug. 

Jezusova beseda: »Ostanite v meni in jaz v vas,« (Jn 15,4) je zato preprost poziv k zvestobi do Boga, ki je v bistvu zvestoba do sebe. Ker smo točno to, kar moramo biti, prav tedaj, ko imamo Boga. To pomeni: ko smo spet omejeni ljudje, podrejeni večnim Božjim zakonom, ki jih nosimo v sebi, zakonom svetosti in nedotakljivosti, zakonom spoštovanja in ponižnega poslušanja, zakonom morale, etike, poštenosti, solidarnosti in vsega, s čimer drugim dokazujemo njihovo vrednost. 

Kajti le tam, kjer je Bog res bog, smo ljudje res ljudje.

(misel ob 5. velikonočni nedelji, leto B)